VOJNA ZA PLURALNO RTV SLO JE VOJNA ZA DEMOKRACIJO

?

Medijski monopol levice in deformirana slovenska medijska scena

Neizpodbitno je, da je slovenska levica, tudi po zaslugi ?ametne tranzicije, obdr?ala nadzor

nad glavnimi vzvodi realne dru?bene mo?i, kot so kapital, mediji, kultura, represivni organi,

civilna dru?ba idr., ter prek njih obvladuje ve?ino dru?benih podsistemov. Po potrebi pa jih

tudi zlorablja v svojih brutalnih spopadih za oblast (Kramberger, afera Patria, Kangler, kraja

poslanskih mandatov, poskusi uli?nih prevratov, kolesarji idr.). V zvezi z medijsko sceno

obstajajo verodostojni podatki, da obvlada levica prek kapitalskih in kadrovskih navezav od

80 do 9o odstotkov tiskanih in elektronskih medijev, ki poberejo prav toliko ogla?evalskega

denarja. Med njimi vse dnevnike, ve?ino zasebnih radijskih in televizijskih postaj ter na

desetine revij, tednikov in drugih publikacij. Urednik tednika Domovina Tino Mami? je ob

neki prilo?nosti opozoril (Reporter, 4. 9. 2017), �da je Slovenija edina dr?ava v Evropi, ki nima

niti enega svojega dnevnika, ki ne bi bil rde?�. Levi politiki se zavedajo tega svojega

po?astnega monopola, a kot vzgojeni ali priu?eni nedemokrati pri tem potuhnjeno mol?ijo.

Alternativnih medijev, kot so Dru?ina, Radio Ognji??e, Demokracija, Domovina, Nova24TV in

?e kaj je tako le za dober ??epec, bolj za demokrati?ni okras. Poleg tega so nekateri, kot npr.

Dru?ina in Radio Ognji??e, nastajali v velikih mukah, v glavnem s prispevki bralcev in

poslu?alcev, odrezani od ogla?evalskega denarja in z Udbo neprestano za vratom.

In, kar je najbolj sprevr?eno, je med rde?e medije doslej sodil tudi zavod RTV SLO, ki je, s

?astno izjemo nekaj profesionalnih novinarjev, v svojih informativnih oddajah odkrito agitiral

za levo opcijo in njene zakulisne interesne skupine. Celo med epidemijo je nudil vso

pozornost proticepilcem in promoviral sesuvanje vladnih za??itnih ukrepov. Pri zasebnih

levih medijih lahko uredniki in novinarji pred ?arometi in mikrofoni po?nejo karkoli, pri

javnem zavodu pa si tega ne smejo dovoliti. Pri tem je levi?arska novinarska srenja na RTV

poslu?alce in gledalce posiljevala in podcenjevala do take mere, da smo mnogi v revoltu

uga?ali ali preklapljali televizijske in radijske aparate. Zato ob dejstvu, da je pluralnost in

uravnote?enost medijske scene eden od temeljnih pogojev za normalno delovanje

demokracije, ni ?udno, da je slovenska demokracija pohabljena. Da je npr. ?e vedno

omade?evana z neraz?i??enim politi?nim umorom (Kramberger). Pa da je levica nekaznovano

zlorabljala represivne organe in medije za poskuse sodnih in medijskih umorov politi?nih

nasprotnikov, za nezakonito krajo poslanskih mandatov, za poskuse uli?nih prevratov,

podtikala volivcem svoje politi?ne marionete itn. ?kof Peter ?tumpf je zapisal (Dru?ina, 2. 1.

2019), �da bi bilo stanje duha v Sloveniji brez katoli?kih medijev katastrofalno�. Pri tem je ?e

pomenljivo pripomnil, �da dvoje stvari sili ljudi k nasilju, in sicer pomanjkanje kruha in

pomanjkanje svobode govora�. Na sre?o je vstop dru?benih omre?ij na medijsko sceno

nekoliko zamajal monopol levice, a slednja ?e i??e prijeme, kako bi jih prek cenzure

disciplinirala.

RTV SLO kot trdnjava levi?arskega politi?nega aktivizma

Primerov pristranskega obravnavanja tem, odkritega agitiranja za levico in obra?unavanja s

pomladno stranjo je bilo v zadnjih dveh desetletjih na RTV SLO ?e toliko, da jih nima smisla

ve? na?tevati. Iva Pavlin ?urman je v svoji spletni po?ti (20. 4. 2020) navedla, da je celo

novinar Dela Janez Marke? leta 2002, kot kolumnist Maga, napisal, �da sta nacionalna

televizija in radio leglo politi?ne in finan?ne korupcije, najve?ja manipulatorja javnega

mnenja in tako eden glavnih krivcev za propad demokracije�. Kar pa nikogar ve? ne

presene?a, ?e upo?tevamo dejstvo, da ve?ina urednikov in novinarjev prihaja s fakultete za

dru?bene vede, ki je znana valilnica levi?arskih kadrov, ki so prepri?ani, da je njihovo glavno

poslanstvo promoviranje lastne domnevno nezmotljive progresivnosti. S tem hodi RTV SLO

?e desetletja po tankem ledu in postaja iz dneva v dan vse ve?ji dru?beni problem, kar kli?e k

radikalnim re?itvam. Kajti revolta, ki ga to stanje povzro?a pri ?irokem sloju prebivalstva, ne

bo mogo?e ve? ustaviti. Spo?tujem sleherni pogled na svet, ostro pa zavra?am filozofijo, po

kateri bi naj bili nosilci napredka edino levi?arji ter bi jim naj zato kar dedno pripadala

pravica do oblasti.

Z vsemi sredstvi v boj za pluralnost in profesionalnost informacijskega programa RTV SLO

Uredniki in novinarji RTV so desetletja imeli prilo?nost, da doka?ejo svojo profesionalnost in

nepristranskost, a so to prilo?nost, z nekaj ?astnimi izjemami, zapravili. Niso bili sposobni

ustvarjati od ideologije odrezanih informacijskih programov in ni prav nobenega jamstva, da

bi to v dosedanjih organizacijskih pogojih lahko dosegli v bodo?e. Demokrati?na zavest

dru?be pa je ?e toliko dozorela, da, z Jan?o ali brez njega, ni ve? povratka nazaj. To je, da tega

medijskega nasilja nismo pripravljeni ve? dolgo prena?ati. Na izbiro je ve? mo?nih re?itev. Kot

prvo je bila izvr?ena zakonita zamenjava vodstva in organov upravljanja, ki naj bi omogo?ila

ve?jo pluralnost RTV. V na?rtu je uvedba dveh politi?no razli?nih, samostojnih informacijskih

programov z lo?enimi uredni?tvi. ?e bi pa levica uspela sesuti te poskuse prek pu?a, to je z

brzopleto spremembo Zakona o RTV in z njo povezano zamenjavo novega vodstva in

upravnih organov zavoda, bi to predstavljalo nadaljevanje ve?desetletnega preteklega

nasilja, na katerega pa ne smemo pristati. V igri je tudi referendum o ukinitvi obveznega

prispevka za RTV, ki bi v primeru verjetnega uspeha v temeljih zatresel omajano zgradbo na

Kolodvorski. Nek avtor pisem bralcev je zapisal (Demokracija, 4. 3. 2020), �da potrebujemo

le dobrega odvetnika, ki bi posku?al na Ustavnem sodi??u izpodbiti sedanji nesprejemljiv in

nedemokrati?en zakon o obveznem pla?evanju RTV prispevka�. Kajti nih?e ne more prisiliti

?loveka, da kupuje izdelek, ki ga ne mara, ali ga slednji celo blati in mu ?koduje. Prilo?nost

imamo tudi prou?iti, kako je stvar urejena v ?tevilnih evropskih dr?avah, ki nimajo obveznega

prispevka ali sploh nimajo javnega zavoda. S podobnim problemom se je npr. ukvarjala tudi

Italija in se odlo?ila za tri lo?ene, politi?no razli?ne, samostojne informacijske programe (RAI

UNO, RAI DUE in RAI TRE). Skratka, glavni problem RTV je v tem, kot je to dejal filmski in

gledali?ki igralec Pavle Ravnohrib v nedavnem intervjuju za portal Domovina.si, �da je RTV

javna ustanova, ki to ni�. Kajti �javna je samo v tem, da jo vsi pla?ujemo�. Vsega tega pa

nam res ni treba prena?ati v nedogled.

Koper, 29. 5. 2022 M. Gregori?