Vsakoletnemu obredu demonizacije Slovencev in Hrvatov s strani skrajnih desni?arskih organizacij v
Italiji dne 10. februarja, to je ob Dnevu spomina na tragi?ni povojni eksodus Italijanov iz biv?e Julijske
krajine (JK), se, ob polnih ustih dobrososedskih odnosov, radi pridru?ijo tudi vodilni italijanski politiki.
Leta 2005 nam je npr. Giorgio Napolitano zabrusil v obraz ni? manj kot barbarstvo in
ekspanzionizem. Sergio Mattarella, ki je sicer ob?aloval, da je bil v Italiji Dan spomina razgla?en brez
ene same besede o grozotah fa?izma, pa je v svojem nedavnem nagovoru tudi on opozoril na krute
mno?i?ne poboje, ki so kulminirali v prisilnem eksodusu Italijanov. Ker gre pri povojnem nasilju in
eksodusu za zelo kompleksno dogajanje, ga bom v nadaljevanju posku?al osvetliti ?e iz drugih zornih
kotov, ki so bili italijanski javnosti zamol?ani.
Razli?ne etape in nekatere posebne okoli??ine eksodusa
Prvi val odhoda okrog 250.000 ezulov iz biv?e JK se je zgodil ?e po zlomu fa?izma jeseni 1943 in takoj
po kon?ani vojni leta 1945. ?ez no? so namre? zbe?ali mnogi, z nasiljem kompromitirani italijanski
oblastniki, ki so se pod fa?izmom naselili na prostoru JK. Kajti v vsak ve?ji slovenski ali hrva?ki kraj je
prispel kompleten okupacijski korpus, ki bi naj etni?no melioriral ta prostor. Kot npr. finan?ni
stra?niki, karabinjerji, lokalni upravitelji, fa?isti?ni veljaki, u?iteljstvo, ?elezni?ki uslu?benci,
spremljajo?i tehni?ni kader in drugi, mnogi z dru?inami vred. Po nekaterih ocenah bi se jih naj
naselilo v celotni JK okrog 100.000 in bi naj ta ?rni eksodus, kot so ga ljudje poimenovali, verjetno
zaradi njihovih ?rnih srajc, predstavljal okrog 20% celotnega ?tevila izseljenih, ki pa bi jih ne mogli
?teti za begunce, ker so se vrnili tja, od koder so pri?li. Istega leta (1943) so Nemci po silovitem anglo-
ameri?kem bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, prepeljali glavnino pre?ivelih
(ve? tiso? ljudi) v Italijo. Tudi teh nesre?nikov niso pregnale kake jugoslovanske komunisti?ne oblasti,
ker jih takrat ?e ni bilo, saj so tedaj Zadar upravljali Nemci. Ob koncu vojne so Reko in druge kraje
za?eli zapu??ati premo?nej?i sloji, v strahu pred ma??evanjem zmagovalcev kot tudi pred
komunizmom, od katerega si niso obetali ni? dobrega. In ko je postalo jasno, da bo pari?ka mirovna
konferenca Reko med prvimi prepustila Jugoslaviji, je pospe?ek eksodusu iz mesta dodala ?e Italija,
ko je dne 22. 9. 1945 preko CLN (Comitato di liberazione nazionale) delila po mestu letake s pozivom
(Novi glas, 19. 3. 1998), naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo mirovna konferenca proglasila
svojo odlo?itev za dokon?no. Z na?im odhodom, me??ani, bo problem Reke ostal nere?en in na
dnevnem redu, kar naj bi diplomate v Parizu menda streznilo tako pri odlo?itvi o dokon?ni usodi
Reke kot tudi pri nadaljnem risanju meje v Istri. Tako je Italija, s pospe?itvijo eksodusa iz mesta,
cini?no zasledovala svoje ozemeljske cilje tudi na hrbtu svojih ljudi. V strahu pred ponovitvijo zloma,
ki ga je z eksodusom do?ivela Reka, so nato jugoslovanske oblasti uvedle ve? ukrepov, da bi se to ne
ponovilo tudi v Istri. Kot npr. omejevanje pravice do optiranja na prebivalce italijanskega porekla, ker
so namre? za?eli odhajati tudi hrva?ki prebivalci in tisti iz me?anih dru?in, pa sprejetje odloka o
zaplembi premo?enja samovoljno odhajajo?im idr. In ko je potem (1947/1948) postalo jasno, da bo
Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil dotlej pod anglo-ameri?ko upravo, se je zgodba ponovila in v
roku slabega leta je mesto zapustilo ve? kot 30.000 ljudi. Italija, ki je dotlej opogumljala Pulj?ane, naj
vztrajajo, je ob zape?atenju usode mesta prek ?asopisa Arena di Pola spet nagovarjala ljudi, naj na?
ponosni delovni ?lovek zapusti mesto, ?e bi to zagotovo pripadlo Jugoslaviji, in da bo na?el
gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada nudila vso mo?no pomo? tem ?irokogrudnim sinovom, ki
odhajajo raje v pregnanstvo kot v su?enjstvo in raznarodovanje (Novi glas, 2. 4. 1999). Nato se je
kuga odhajanja selila v notranjost Istre, da bi se sredi 50. let kon?ala v Coni B STO, ko bi se naj po
nekaterih ugotovitvah v podobnih okoli??inah izselilo iz Slovenske Istre okrog 27.000 ljudi ali polovica
takratnega prebivalstva. In to v ?asu, ko je surovost vojnega komunizma za?ela popu??ati in so se
meje ?e odprle. ?eprav je bil eksodus, kakorkoli se je odvijal, ena sama velika tragedija, pa je treba
posebej poudariti, da je ve?ina beguncev imela mo?nost izbire dr?avljanstva na podlagi dolo?b
mednarodnih sporazumov, in da so imeli leto do dve ?asa za odlo?itev. Pa da so lahko svoje
nepremi?no premo?enje pred odhodom prodali, premi?no pa vzeli s seboj. To pa je povsem nekaj
drugega, kot je bil npr. krut izgon okrog 12,000.000 Nemcev iz Vzhodne Evrope, ki so bili ?ez no?
oropani dr?avljanskih pravic kot tudi svojega premi?nega in nepremi?nega premo?enja, ter v slabem
letu dni dobesedno izgnani iz svojih domov in kot ?ivina prepeljani na Zahod v neskon?nih neznosnih
transportih, med katerimi so mnogi tudi pomrli.
O nekaterih vzrokih eksodusa iz biv?e JK in naravi nasilja
Ob koncu vojne je prihajalo do te?kih obra?unov za prestano gorje med vojno (Dresden, Hiro?ima,
Nagasaki, mno?i?ni poboji fa?istov in nem?kih kolaborantov v Milanu in okolici idr.). V nekdanji JK pa
tudi za prestano gorje pod fa?izmom. Jugoslavijo pa so ?e med vojno in ?e bolj po njej zajela tudi
kruta obra?unavanja s politi?nimi in ideolo?kimi nasprotniki. Ob 3.000 do 4.000 pobitih Italijanih na
prostoru nekdanje JK zvemo namre? iz referata Aleksandra Rankovi?a v Zvezni skup??ini v Beogradu
januarja 1951 (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem ?asu, od leta 1945 do leta
1951, pobitih, prete?no izvensodno, okrog 568.000 ljudi, ali za 70 Srebrnic, 3,777.778 pa naj bi jih bilo
zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Od tega samo na ozemlju Slovenije okrog
14.000 zunajsodno pobitih Slovencev in ve? kot 100.000 pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih
narodov. Da ne omenjam pri tem desettiso?e politi?nih zapornikov, nasilnih razlastitev premo?enja
ipd. Da ni ?lo pri eksodusu zgolj za nasilno etni?no ?i??enje govori tudi dejstvo, da je od?lo tudi okrog
5.000 Slovencev ( Primorska sre?anja, ?t. 152/93) in ?e ve? tiso? Hrvatov, ki pa so jim ob prestopu
meje vsilili prevzem pod fa?izmom poitalijan?enih imen in priimkov, da bi jih tako lahko predstavili
kot Italijane in la?je branili tezo o etni?nem ?i??enju. In, kon?no, italijanskih levi?arjev, ki so bili lojalni
komunisti?ni Jugoslaviji, re?im ni preganjal, ampak jih je celo nagradil z udobnimi in dobro pla?animi
dru?benimi polo?aji, zaradi ?esar skrajna italijanska desnica ?e danes pljuva po njih. O kompleksni
naravi konfliktnih odnosov na prostoru JK govori tudi poro?ilo me?ane slovensko-italijanske
kulturnozgodovinske komisije, ki pa je bilo tudi zamol?ano italijanski javnosti. V to?ki 11 namre?
pravi, da je do nasilja pri?lo iz prizadevanja za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali
druga?e, tudi ne glede na osebno odgovornost, povezane s fa?izmom, z nacisti?no nadoblastjo, s
kolaboracijo in z italijansko dr?avo. Kot tudi iz prizadevanja za predhodno ?istko dejanskih,
potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunisti?nega re?ima in priklju?itve JK
Jugoslaviji. Italijanski zgodovinar Carlo Spartaco Capogreco pa je opozoril (Il Manifesto, 22. 8. 1996),
da uradna Italija ni nikoli poskrbela, da bi svojo javnost seznanila z vojnimi zlo?ini, s katerimi si je
umazala roke tako v Jugoslaviji kot drugje, ter je s tem ustvarila med ljudmi sprevr?en odnos do
lastne preteklosti. ?al so podobno tudi jugoslovanske komunisti?ne oblasti prek pol stoletja prikrivale
svoje zlo?ine in celo sodno preganjale tiste, ki so nanje javno opozarjali. Vendar lastnim zlo?inom ne
more nih?e uiti. In brez soo?enja enega in drugega nasilja ne more biti katarze, odpu??anja, sprave.
Koper, februar 2020 Milan Gregori?