builderall

TIGR SE VRA?A IZ PREGNANSTVA

ali velika zgodba o rehabilitaciji TIGR-a


V s e b i n a


I.

VELI?ASTEN UPOR PRIMORCEV PROTI FA?IZMU IN BRIDKA USODA TIGROVCEV IN DRUGIH PRIMOPRSKIH DOMOLJUBOV POD KOMUNIZMOM


II.

USTANOVITEV DRU?TVA TIGR IN REHABILITACIJA TIGR-A


III.

VELIKO OPRAVLJENO DELO DRU?TVA TIGR PRI POSTAVITVI SPOMINSKIH OBELE?IJ IN NA PODRO?JU TIGROVSKE PUBLICISTIKE


IV.

VELIKO CERJE KOT VELI?ASTEN SPOMENIK-MUZEJ PRIMORSKEMU ODPORNI?TVU


V.

KRUTA, SKORAJ HKRATNA SMRT VODILNIH OSEBNOSTI DRU?TVA, NJEGOV ZDRS NA LEVO, NEPOPRAVLJIV RAZKOL IN ZATON DRU?TVA






I.


VELI?ASTEN UPOR PRIMORCEV PROTI FA?IZMU IN BRIDKA USODA TIGROVCEV IN DRUGIH PRIMORSKIH DOMOLJUOBOV POD KOMUNIZMOM


Veli?asten in neuklonljiv upor Primorcev proti fa?izmu

O veli?astnem uporu Primorcev proti fa?isti?nemu nasilju je bila napisana ?e skladovnica knjig. V njem so, kot ?e re?eno, sodelovali primorski ?edrmaci, ki so se organizirali v tajno organizacijo Zbor sve?enikov sv. Pavla. Pa uporni?ke organizacije, kot sta bili Borba na Tr?a?kem in Organizacija na Gori?kem. Nato so se leta 1927 na Nanosu, tej sveti gori Primorske, zbrali predstavniki razpu??enih mladinskih, ?portnih, dija?kih, kulturnih in drugih dru?tev ter se povezali v skupno protifa?isti?no gibanje TIGR (Trst-Istra-Gorica-Reka), ki se je ob podpori ljudstva hitro razmahnilo po vsej Primorski in naj bi ?telo okrog 3000 ?lanov. TIGR se je povezal z zahodnimi obve??evalnimi slu?bami in jugoslovansko Orjuno, od koder si je pa? lahko obetal pomo? v oro?ju, razstrelivu in druga?e. V najbolj mra?nih letih je kot prvi v Evropi napovedal boj proti fa?izmu pod svojim geslom SMRT FA?IZMU ? SVOBODA NARODU, ki so ga potem povzele tudi druge evropske protifa?isti?ne organizacije, vklju?no z NOB. Po podatkih iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) zvemo npr. da so ob napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 tigrovci med prvimi organizirali prostovoljno So?ko legijo (okrog 2000 mo?), ki je krenila v pomo? kraljevski vojski, a naj bi jo bili v Slunju (Bosna) usta?i ustavili in vrnili nazaj. Uprli so se, kot ?e re?eno, celo otroci, najstniki, ki so se komaj odlepili od materinega mleka, in ustanovili svojo tajno uporni?ko organizacijo ?rni bratje, kar je 14-letni Mirko Brezav??ek po dolgotrajnih mu?enjih v italijanskih zaporih pla?al z ?ivljenjem (1931).

Kak?no je bilo tedaj razpolo?enje med primorsko mladino, zlasti izobra?enci, tudi tistimi v emigraciji, nam je morda najbolje prikazal pisatelj in psihiater Bogomir Magajna v svojih spominih na skupno ?ivljenje primorskih ?tudentov v Ljubljani, ko je zapisal:

Pili in peli smo tam pri Ko?aku

in govorili o pesmih na vsakem koraku.

Du?eja kleli smo na vso mo?,

nad Evropo razbiti hoteli smo no?.

Be?ale so misli na vse oceane,

a vra?ale vedno se v sredo Ljubljane,

?e bolj, na morje, na Kras.

Glasno je bole?ina zavpila iz nas.

Kozarec je tre??il ob tla Kosovel,

s pestjo udaril po mizi, zaklel:

Pereat, pereat (umri, umri) ?ivljenja tiran,

iz nas samih naj vstane upora orkan!

A hip nato je sklonil glavo, kot bi spal in

v nemi grozi ?epetajo bori je ?epetal.

To veliko zgodbo o primorskem uporu lepo ponazarja tudi Gregor?i?eva pesem Na bregu in sicer:

Na bregu stojim in v morje strmim:

pod mano srdito valovje

rohni ob kamnito bregovje;

do neba pra?i se megleni dim,

v obraz mi brizgajo pene

od skalne stene;

a stena skalna

ostane stalna,

in jaz se na robu ne ganem,

viharju kljubujem, ostanem!

Ko v steno valovje, usode vihar,

ob me se zaganja,

duh se ponosni ne uklanja,

ti streti me more?, potreti nikdar,

usode sovra?ne besne?i vihar.

Bridka usoda tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom

Kljub veli?astni zgodbi primorskega protifa?isti?nega uporni?tva je TIGR in druge primorske domoljube med vojno in po njej do?akala bridka usoda, o ?emer pa se dolgega pol stoletja ni smelo govoriti. Zgodovinar Borut Rutar je v (neobjavljenem) nekrologu Karlu Kocjan?i?u, ugotavljal (gl. Zbornik Karlo Kocjan?i?, ?ivljenje in delo, Mladika, Trst, 2008), da se ni o TIGR-u nikoli govorilo spro??eno in neobremenjeno. ?ivel je sicer v navidez zelo kultiviranem okolju: v redkih radijskih oddajah, v ?lankih TV 15, v redkih knji?nih in zgodovinskih izdajah itn., kar je, resnici na ljubo, spominjalo na rezervat. Celovitih tigrovskih zgodb, tudi tistih med vojno in po njej, pa so se pisci otepali v strahu, da ne bi povedali kaj neprijetnega. Vendar je po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije resnica o tem udarila z vso silo na dan. Komunisti?no vodstvo NOB je namre? TIGR, kljub njegovemu s krvjo izpri?anemu domoljubju, kot bomo videli v nadaljevanju, obravnavalo kot politi?no nazadnja?ko me??ansko teroristi?no organizacijo in v njegovem vodstvu videlo agente tujih, imperialisti?nih slu?b. Zato ga tudi ni povabilo v NOB, pa? pa je posameznike sprejemalo, organizacijo pa uni?ilo, med drugim tudi z zahrbtnimi likvidacijami vodilnih tigrovcev. S ?emer je doseglo to, ?esar niti fa?istom ni uspelo. Naj naka?em le nekaj najbolj poznanih primerov revolucionarnega nasilja in zlo?inov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Iz ?e navedene knjige Tatjane Rejec zvemo npr. za medvojne zahrbtne likvidacije vodilnih tigrovcev s strani Udbe, to je Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, za dolgoletno mrcvarjenje vodilnega tigrovca Alberta Rejca, z neprestanimi zasli?evanji in vla?enjem po zaporih, ter za povojna mno?i?na zasli?evanja tigrovcev, ko je bilo npr. v enem samem poletju zasli?anih okrog 100 tigrovcev samo na Ilirskobistri?kem in Gori?kem. Znani so primeri povojnih likvidacij kot npr. Franca Pelicona, brata dolgoletnega predsednika koprske bor?evske organizacije Cirila Pelicona, aprila 1949, zgolj zato, ker je bil tigrovec (Svobodna misel, 14. 9. 2007), ugrabitev in likvidacija vodilnega tigrovca Zorka ??uke (Delo, 8. 8. 2015), ugrabitev ter likvidacija primorskih domoljubov dr. Andreja Ur?i?a (Slovenec, 24. 4. 1995) in za njim ?e Ferda Kalina ter aretacija znanega tigrovca Vladimirja Manjko?a in njegova deportacija na Goli otrok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43 letih (Primorski dnevnik, 7. 9. 2009). Posebej zgovorna je tudi nedavna ugotovitev v oddaji Pri?evalci, da naj bi namre? tigrovce na Mali gori nad Ribnico leta 1941 izdal komunist Filip Tekavec, kar se je kon?alo s smrtjo voja?kega vodje TIGR-a Danila Zelena, ne pa nek nesre?en va?ki reve?, kot je to trdila la?na uradna propaganda. Da ne omenjam posebej zahrbtne, medvojne in povojne udba?ke likvidacije 12 od 27 primorskih padalcev, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje z namenom vzdr?evanja zvez s partizansko vojsko, ki so tudi bili neke vrste tigrovci. Pod udar revolucionarne pesti so pri?li tudi ?edrmaci. Iz knjige mag. Renata Podber?i?a ml. Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941 ? 1945 (Novi glas, 14. 6. 2012) npr. zvemo, da je bilo med vojno samo na ozemlju Vipavske in o?je Gori?ke pobitih in zmetanih v neraziskana grobi??a 364 ljudi, med njimi sedem duhovnikov in bogoslovcev. Po podatkih medijev (Dru?ina.si, 9. 12. 2007) bi naj bilo po vojni aretiranih, obsojenih in zadr?anih v zaporu, ne da bi bili obsojeni, okrog 20 ?edrmacev. Iz intervjuja s ?kofom Metodom Pirihom (Siol.net, 28. 10. 2008) pa smo lahko zvedeli, da so primorski ?edrmaci po vojni prebili v zaporih skupaj 82 let. Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo (Gori?ka Mohorjeva dru?ba, 2020) pa nam je ravnokar osvetlila revolucionarno nasilje na Idrijskem in Cerkljanskem. O revolucionarnem nasilju v Istri, na Tr?a?kem, Postojnsko ? Bistri?kem, Tolminskem in drugje po Primorskem je bilo mogo?e v tisku zaslediti posamezne zapise, ni mi pa poznano, da bi bila opravljena kaka celovita raziskava o tem. Tr?a?ki novinar Martin Brecelj je npr. v svoji knjigi Anatomija nekega zlo?ina (Mladika, Trst, 2006) dokazal, da je bil umor velikega domoljuba, knji?evnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove ?ene Danice Toma?i?, sestre Pinka Toma?i?a, in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu, marca 1994, delo partizanske Varnostno obve??evalne slu?be (VOS), ne pa protikomunisti?ne strani, kot je to trdila la?na rde?a propaganda. Iz Brecljeve knjige zvemo tudi (Reporter, 21. 11. 2016), da je partija razbila tudi tajno protifa?isti?no Kr??ansko socialno organizacijo, kar ni uspelo niti fa?istom, in to prav zato, ker se je bli?ala Osvobodilni fronti (OF). Iz tega lahko sklepamo, da je bila partiji na poti sleherna organizacija in posameznik, ki bi lahko ogro?ali njen monopol. Jo?a Vilfan, takratni podpredsednik POOF za Primorsko, je zapisal, da jih moramo napasti z vso vehemenco? in razgnati vso skupino. Tudi Boris Kidri? je dejal, da mora osvobodilno gibanje ostati v zanesljivih in nekolebljivih rokah, zato je treba ?istiti sredinske elemente. Da bi nedavno tega Primorska skoraj obnemela, ko je bila prav tako v oddaji Pri?evalci dokon?no potrjena ?e dolgo ?asa prisotna slutnja, da je bil tudi Janko Premrl Vojko, ikona primorskega uporni?tva, ?rtev zlo?inske rde?e roke.

Sicer pa nam je partija svoj odnos do TIGR-a javno demonstrirala ?e pol drugo desetletje po vojni na seji CK ZKS, 13. 6. 1958, ko je obravnavala zahteve nekaterih pre?ivelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, po prou?itvi njegove zgodovine in ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. Na seji so namre? padale po TIGR-u slede?e uni?ujo?e ocene (Primorski rodoljub, ?t. 5/2001): TIGR ni bil nobeno napredno gibanje, ?eprav je bilo usmerjeno proti fa?izmu, ker to ni bila zavesta politi?na akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje (Mitja Ribi?i?). Pa, da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva na?rtna tuja imperialisti?na obve??evalna akcija (Boris Kraigher), in da naj vse te nam sovra?ne elemente zasli?i notranja uprava (Ivan Ma?ek). Kar se je tudi dogajalo, kot so to dokazali ?tevilni seznami iz povojnih zasli?evanj Tigrovcev, ki jih je odkrila Tatjana Rejec v arhivih Udbe, ter je o njih v nadaljevanju spregovoril tudi pre?iveli tigrovec Anton Rutar. Po podatkih medijev so bila nekaterim padlim tigrovcem v prej?njem re?imu postavljena spominska obele?ja, vendar na njih ni bilo navedbe, da gre za tigrovce, z izjemo spominske plo??e Albertu Rejcu v Tolminu, postavljene ?ele leta 1985. Tudi v Bazovici, temu sveti??u tigrovstva, ni sledu o TIGR-u. In Maksa Rejca je povrhu vsega odvetni?ka zbornica leta 1968, v avli sodne pala?e v Ljubljani, vede ali nevede, dodala na spominsko plo??o med svoje ?lane, ?rtve fa?izma, s ?emer je bila s to la?jo one?a??ena hi?a, ki naj bi bila sveti??e resnice in pravice in tako naprej brez konca.

O veli?ini tigrovskega upora, njegovem potiskanju v pozabo in o nasilju in zlo?inih, storjenih nad tigrovci, je Spomenka Hribar napisala slede?e ob?utene besede (Primorski rodoljub, junij 2005): Odkar vem za TIGR, me navdu?uje. ?utim globoko spo?tovanje do teh neverjetno modrih ? in kako naj re?em druga?e ? humanih upornikov. Njihova odlo?itev, da bodo ru?ili vzgojne ustanove, ?ole, vrtce, pa da ne bodo ubijali ljudi, tudi tistih ne, ki te ho?ejo zanikati vsak dan sproti, je najve?ja eti?na odlo?itev in dostojanstvena dr?a, ki jo je sploh (bilo) mogo?e zavzeti nasproti potuj?evalcem ?Tigrovci sovra?nikov niso ubijali, ?e manj svojih rojakov?Niso hoteli zanetiti dr?avljanskega spopada?Ob vsem tem pa niso samo ru?ili ?ole in vrtce, ampak so vzpostavili celo mre?o izobra?evanja po dru?inah, tudi to je nekaj edinstvenega v odporni?kem gibanju. Kak?na skrb za materin jezik, za ohranitev svoje narodnosti! Menim, da ostala Slovenija o tem vse premalo ve, in ?e posebej to premalo ceni? V tem spopadu seveda ni ?lo brez sile in tigrovci so bili tisti, ki so ?li prvi v gozd, pripravljeni na oboro?en boj. In to je bilo z njimi narobe! Kajti tisti (komunisti namre?, op. avt.), ki je hotel imeti za vse ve?ne ?ase prav, je moral imeti prav ne le danes, da bo imel prav tudi jutri, ampak je moral imeti prav tudi v?eraj. Zato ni mogo?e, da bi kdo drug prej za?el boj zoper okupatorja. ?e pa ga je za?el, toliko slab?e zanj?Tako in zato - zaradi principa avantgardnosti ? je bil TIGR desetletja po vojni zamol?an. Mene je sram povedati, koliko sem bila stara, ko sem izvedela za TIGR?Koliko la?e bi nam bilo danes, ?e bi bil ves narodnoosvobodilni boj en sam tigrovski upor! Ne pa da kidamo grehe preteklosti. In tega ni in ni konec! ?e huje je, zlo?ini, ki sta jih naredili jugoslovanska vojska in (komunisti?na) politika, padajo po hrbtu tigrovcev, in ?e ve?, Primorcev sploh. Popolnoma neupravi?eno, popolnoma krivi?no!


II.


USTANOVITEV DRU?TVA TIGR IN REHABILITACIJA TIGR-A


Ustanovitev Dru?tva TIGR

V za?etku leta 1994 sem se po neki sve?anosti na kratko zadr?al v dru?bi velikega domoljuba, planinca in javnega delavca Karla Kocjan?i?a in dolgoletnega predsednika koprske bor?evske organizacije Cirila Pelicona, prav tako domoljuba, ki sta me vidno razburjena seznanila z odkritjem ?e citiranega zloglasnega zapisnika seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958, ki je ogabno popljuval TIGR in tigrovce ?e pol drugo desetletje po vojni. Pri tem sta neomajno in odlo?no pribila, da od tega odkritja naprej ne bo ni? ve? tako, kot je bilo doslej, in sta tako za?ela svojo veliko epopejo rehabilitacije TIGR-a. Pri tem sta imela v mislih dosedanje brezuspe?ne poskuse pre?ivelih tigrovcev, da bi partija rehabilitirala TIGR, da bi prou?ili njegovo zgodovino, tudi med vojno in po njej, in da bi ustanovili posebno tigrovsko veteransko organizacijo. In kmalu zatem sta se oglasila pri meni in me zaprosila, ?e bi jima v re?iji Kulturnega kluba Istra (KKI), ki sem mu takrat predsedoval, pomagal sklicati ustanovni ob?ni Dru?tva TIGR, ki naj bi se odvijal v Postojni. Bil sem tudi povabljen, da se vklju?im v organe dru?tva, ?esar pa nisem mogel sprejeti, ker sem tedaj imel veliko dela z vodenjem KKI, Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro in publicisti?nega raziskovanja pritiskov Italije na na?o zahodno mejo ob razpadu Jugoslavije, iz ?esar so potem nastale tri knjige. Sklic ustanovnega ob?nega zbora pa sem rad opravil, se vklju?il v dru?tvo in se udele?eval ob?nih zborov in mnogih drugih dru?tvenih shodov. Tako je bilo 21. maja 1994 v Postojni ustanovljeno samostojno veteransko dru?tvo z imenom Dru?tvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (Dru?tvo TIGR) z okrog 1000 ?lani, s Karlom Kocjan?i?em kot njegovim prvim predsednikom, z lastnim simbolom in praporom, ter z lokalnimi enotami po celi Primorski, vklju?no z zamejstvom in Ljubljano. Dru?tvu je Kocjan?i? predsedoval en mandat, na kar je prevzel tajni?ke posle in z njimi, kot bomo videli v nadaljevanju, celotno gara?ko delo, povezano z izdajo knjig, postavljanjem spominskih obele?ij, izdajanjem Primorskega rodoljuba in osrednjo nalogo dru?tva, to je izgradnjo spomenika na Velikem Cerju. Ob ustanavljanju dru?tva je obiskal ve? krajev tudi na Hrva?kem, kjer je med vojno deloval TIGR (?minj idr.), iskal stike, spodbujal ljudi, da bi tudi v Istri rehabilitirali to prvo protifa?isti?no organizacijo v Evropi, a ni bilo pravega odziva. Pri tem je vzpostavil stik tudi s Slovenci na Reki, a brez ve?jega uspeha.

Kopanje dru?tva po bridki usodi TIGR-a pod komunizmom in nastajajo?i razkol v dru?tvu

Dru?tvo je bilo ustanovljeno kljub pritiskom bor?evske organizacije (ZB), da bi se naj organiziralo kot sekcija znotraj nje, s ?emer bi imela ZB popoln nadzor nad njim. Ko so se ustanovitelji temu uprli, pa je vanj vstopilo precej ?lanov ZB in biv?ih komunistov, po mnogih podatkih sode? na?rtno. Ustanovitelji nove tigrovske veteranske organizacije so namre? bili s svojo uporni?ko dr?o sumljivi bor?evski organizaciji, zato jih je bilo treba imeti pod nadzorom znotraj dru?tva, ?e ?e ni uspel poskus, da bi bili sekcija znotraj ZB. Kar je, kot bomo videli v nadaljevanju, najprej izzivalo neprestane konflikte na dru?tvenih shodih in kasneje, po skoraj hkratni smrti ustanoviteljev dru?tva, privedlo do njegove ugrabitve. Ko je pre?iveli tigrovec Anton Rutar (92) iz Tolmina, zvedel, da je v dru?tvo stopila tudi mno?ica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, reko? (gl. Zbornik Karlo Kocjan?i?, ?ivljenje in delo): A sedaj pa bodo TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v na?e kartoteke, kaj govorimo, s kom se dru?imo, kam zahajamo, nas metali iz slu?b in preme??ali?ter nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike. Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim ?rtvam v Sibiriji. Kajti dru?tvo se pod taktirko ustanoviteljev in drugih njegovih vidnih ?lanov (Karlo Kocjan?i?, Ciril Pelicon, Nadja Maganje, Evstahij Pregelj, Borut Rutar, Tatjana Rejec, dr. Mira Cen?i? idr.) ni omejilo samo na odkrivanje juna?ke tigrovske zgodbe pod fa?izmom, ampak je za?elo pogumno kopati tudi po zamol?ani bridki usodi tigrovcev pod komunizmom, med vojno in po njej. Ciril Pelicon je v nekem intervjuju (Svobodna misel, 14. 9. 2007) na vpra?anje, naj opi?e nek lep trenutek v svojem ?ivljenju, ki se mu je vtisnil najbolj v spomin, takole odgovoril: Morda je bila to ?e najbolj prva tigrovska proslava na Nanosu ob odkritju plo??e v spomin na ustanovitev TIGR-a leta 1994 in potem ?e druge proslave in sre?anja, ki so temu sledile. Bile so druga?ne kot sicer pred tem, povsem spro??ene, pluralne in svobodne. Pogovarjali smo se tudi o stvareh, o katerih se je dotlej mol?alo. Na njih smo se v medsebojni strpnosti sre?evali ljudje razli?nih pogledov in je bilo tam tudi mesto za vse na?e predstavnike, take in druga?ne. Bilo je namre? v za?etku devetdesetih let. Kot neka pomlad. Tudi sami smo bili kot pomlajeni. ?utili smo, da se dogaja nekaj pomembnega in da predvsem popravljamo veliko krivico, ki je bila storjena tigrovcem. Videl sem rasti in zrasti spomenik braniteljem slovenske zemlje? Vendar so se nad dru?tvo kmalu zgrnili temni oblaki.

Prva zloslutna praska znotraj dru?tva se je zgodila ?e na ob?nem zboru v Postojni, ko je pre?iveli tigrovec Lojze Zidar v razpravi o?vrknil partijo in komunisti?ni re?im zaradi njunega odnosa do TIGR-a, z omembo tudi domnevnih likvidacij tigrovcev. Pritiski so se potem nadaljevali tudi na tigrovskih ob?nih zborih in drugih tigrovskih javnih shodih, ko je po osamosvojitvi odneslo pokrov zatohlega enoumja, in ko so pred veliko mno?ico ljudi padale bridke besede o odnosu partije in vodstva NOB do tigrovcev in drugih primorskih domoljubov (?edrmacev, kr??anskih socialcev, primorskih padalcev idr.). Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 je npr. pisatelj in akademik Sa?a Vuga kot slavnostni govornik pred veliko mno?ico ljudi izrekel slede?e pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995): Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo pre?iveli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mu?enikov. Tu so in nas poslu?ajo. In ?akajo, kako bomo ravnali mi, ki smo po?eli sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani ?uvarji dragocene dedi??ine?Tigrovci niso poznali politi?nega ekstremizma, kljub temu pa so ga ob?utili na svoji ko?i. Zato jih drugi strani odporni?kega gibanja (NOB namre?, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, ?e naj se politi?na stran, ki je to po?ela, ?e lahko imenuje odporni?ko gibanje. Naj sli?ijo tigrovci tudi to zamol?ano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes. Ali pa leta 2001 v Kobaridu ob odkritju spominske plo??e surovo ugrabljenemu in neznano kje likvidiranemu dr. Andreju Ur?i?u, ko je ob slede?ih besedah istega slavnostnega govornika zavr?alo med ljudmi (Delo, 14. 10. 2001): Gospodje, ki me morda sedaj poslu?ate, povejte kje je njegov grob. Spovejte se in la?e vam bo. Ob tej odlo?ni poti dru?tva, da odkrije vso resnico o TIGR-u, tudi tisto zamol?ano med vojno in po njej, so si konflikti sledili tudi na ob?nih zborih, ob predstavitvah knjig ipd. Na ob?nem zboru v Se?ani v 90-tih letih je npr. predsedujo?i velikodu?no dopustil nekaterim razpravljavcem, da so pljuvali po Jan?i, Rodetu, Peterletu ipd., kar je izzvalo proteste navzo?ih in ?e prve izstope ?lanov pomladne opcije iz dru?tva. Prav tako je bil konflikten ob?ni zbor v Vipavi in kasneje tudi skup??ina lokalnih predstavnikov dru?tva v Novi Gorici. Na predstavitvi neke knjige dr. Miroslave Cen?i? v ob?inski dvorani v Kopru, ki je razgrinjala bridko usodo TIGR-a med vojno in po njej, je predstavnik prisotnih ?lanov bor?evske organizacije vstal in zagrozil, da bodo kolektivno zapustili dvorano, ?e se ne preneha s tem klevetanjem. Na shodu ljubljanske enote dru?tva pa je npr. nastop Tatjane Rejec, avtorice knjige Partija in Tigrovci, ki je dokumentirano razkrivala partijsko nasilje nad tigrovci, vklju?no z zahrbtnimi umori vodilnih ?lanov TIGR-a, je povzro?il pravi nemir ter so prisotni ?lani bor?evske organizacije zahtevali, da se ji vzame besedo, in tako naprej brez konca. Ustanovitelji dru?tva so sicer posku?ali vzdr?evati ravnote?je med obema opcijama, vendar, kot bomo videli v nadaljevanju, z veliko te?avo in neuspe?no, saj je dru?tvo vse bolj drselo v levo. Na nekem sre?anju v zvezi s tem dogajanjem na Repentaboru, ob prisotnosti Karla Kocjan?i?a, Nadje Maganja in pisca tega sestavka, smo zaskrbljeno ugotavljali, da postaja leva opcija v dru?tvu dominantna in da se iz tega ne more roditi ni? dobrega. Saj levica nima interesa kopati po lastni nesnagi in obstaja resna bojazen, da bo v dru?tvu prevladalo enoumje.

Mu?no krmarjenje dru?tva med Scilo in Karibdo

Ob vseh teh dogajanjih so postajali odnosi v dru?tvu mu?ni in so se ustanovitelji zna?li v veliki stiski. Borut Rutar, zgodovinar in pisec ?tevilne tigrovske literature, je ta burna dogajanja v prvih letih po ustanovitvi dru?tva takole opisal v zborniku o Karlu Kocjan?i?u: Za Karla Kocjan?i?a so se za?ela ne?teta kri?arjenja po vsej Primorski in v Ljubljano s tistim njegovim malim rde?im Citroenom AX. Doma ga je ?akala politi?na gimnastika stotin telefonskih pogovorov z Ljubljano, z eminencami politi?nega zakulisja razli?nih nazorskih opredelitev, pa z dr?avnimi funkcionarji, uradniki, s predsedniki krajevnih skupnosti, ?upani, ?lani ZB, ?lani TIGR-a in njihovimi sorodniki...: ob vseh mogo?ih urah, med delavniki, ob sobotah, pa tudi ob nedeljah?Vpra?anje je, v kolik?ni meri je Karlu uspelo krmariti med Scilo in Karibdo, med mo?nostmi, ki jih je omogo?ala levica, in pri?akovanji, ki jih narekovala desnica. Gotovo si je velikokrat sam, po svoji presoji in s svojo hrabro odlo?itvijo, utrl pot naprej sebi in dru?tvu. Ravno zaradi tega nezavidljivega polo?aja, med kladivom in nakovalom, se je gotovo ve?krat zna?el v hudih preizku?njah, dvomih, zagatah, o katerih je tudi sam, ?eprav le redko, poto?il? V istem zborniku je Rutar v svojem (neobjavljenem) nekrologu dejal, da je ?lo za zelo zahteven cilj, kako ?imbolj nebole?e popularizirati skoraj ?e pozabljeno organizacijo TIGR in ji vrniti njen ugled in veljavo. ?lo je tudi za to, da se opere made? povojnih politi?nih diskvalifikacij in moralnih degradacij, ki so jih bili dele?ni mnogi, v krivi?no pozabo potisnjeni primorski domoljubi? Dinami?en vzpon dru?tva se je razvijal predvsem v obdobju prvih petih let, in sicer od leta 1996 do vrhunca leta 2001. Zatem pa se je ?e za?el umirjati, ko se je upravni odbor osredoto?il v mobilizacijo vseh sil za postavitev osrednjega Spomenika braniteljem zahodne meje na velikem Cerju na Krasu? Po tragi?ni prometni nesre?i leta 2003, ki je zakrivila Kocjan?i?evo smrt, pa je Rutar dejal, da je aktivnost dru?tva porazno zamrla, in dru?tvo jeresni?no za?elo hirati, o ?emer bo nekoliko ve? govora v nadaljevanju. Hkrati je dodal, da se je po Kocjan?i?evi smrti aktivnost dru?tva spolitizirala, zdrknila v zakulisje politi?nih sporov?Zato je vse prisotne ves ?as pre?emala slutnja, da so komunisti okupirali Dru?tvo TIGR?

Kr?eviti napori in uspehi pri rehabilitaciji TIGR-a

Kakorkoli ?e, je dru?tvo, kot bomo podrobneje videli v nadaljevanju, v prvih letih svojega obstoja postavilo na desetine pomnikov tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je partija pozabila. Izdanih je bilo ducat novih knji?nih del, tudi kriti?nih do prej?njega re?ima. S sprejetjem posebnega zakona v DZ je bil status tigrovcev kon?no izena?en z bor?evskim. Na dru?tveno pobudo in ob neizmernih naporih vodstva je zrasel spomenik-muzej na Velikem Cerju. Ustanovljeno je bilo glasilo Primorski rodoljub idr. Dru?tvo se je tako na za?etku svojega delovanja strgalo s partijske verige in se pridru?ilo vsem tistim, ki so spro?ili pravo tigrovsko pomlad, npr. zgodovinarjem, pisateljem in drugim piscem, ki so zaorali v prikrita dejstva o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskh domoljubov pod komunizmom, kot so bili npr. Milica Kacin Wohinc, dr. Miroslava Cen?i?, Borut Rutar, mag Renato Podber?i? ml., Alojz Zidar idr. Mala gora nad Ribnico, kjer je v prvem spopadu z okupatorjem na slovenskem ozemlju, namre? med tigrovci in italijansko soldatesko, tragi?no preminil voja?ki vodja TIGR-a Danilo Zelen, je leta 1995 na pobudo Dru?tva Tigr do?ivela prvo uradno dr?avno proslavo, ko se je predsednik vlade Janez Jan?a v odmevnem govoru med prvimi slovenskimi dr?avniki poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej prilo?nosti dejal, da je tak?no izjavo predsednika slovenske vlade dolgo ?elel. Tudi Spomenka Hribar je menila (Delo, 21. 5. 2005), da je Jan?a po?astil TIGR, kot si zaslu?i, torej kot ?isto uporni?tvo, predpartizanstvo, in se je strinjala z Jan?o, da je TIGR tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunisti?ne prevlade slovenskega upora zoper okupatorja. Druga dr?avna proslava na Mali gori se je zgodila ?ele leta 2021, spet v ?asu Jan?eve (tretje) vlade, in to pot brez prisotnosti ostankov ugrabljenega Dru?tva TIGR.

TIGR rehabilitira tudi Italija

Do?akali smo celo rehabilitacijo TIGR-a s strani italijanske dr?ave, ko se je predsednik Italije Giorgio Matarella julija 2020, skupaj z Borutom Pahorjem, simbolno poklonil ?tirim tigrovskim ?rtvam na Bazovi?ki gmajni in se s tem opravi?il za neizmerno gorje, ki ga je fa?izem povzro?il slovenskemu narodu. Hkrati pa je s tem tudi moralno rehabilitiral ?tiri bazovi?ke junake, zaradi ?esar so ga njegovi desni?arski skrajne?i nekoliko popljuvali, kot je na?a skrajna levica popljuvala tudi Boruta Pahorja, ko se je poklonil pred spomenikom ob Bazovi?ki fojbi, postavljeni v spomin na italijanske ?rtve jugoslovanskega ma??evanja in revolucionarnega nasilja med vojno in po njej na prostoru biv?e Julijske Krajine. Oba predsednika sta naredila gesto, ki je bila do v?eraj nepojmljiva, z njo re?evala ?ast italijanske in slovenske dr?ave in ?la z njo tudi v zgodovino. Motilno ostaja pri vsem tem to, da ustreljeni tigrovci ?e niso bili sodno rehabilitirani in tako uradno ?e vedno veljajo za teroriste. Globoko upam, da se bo tudi to enkrat uredilo. Tigrovci pa ?akajo ?e tri ?etrt stoletja ?e na neko drugo uradno rehabilitacijo in opravi?ilo, in to s strani duhovnih dedi?ev komunisti?nega vodstva NOB za vse zlo in zlo?ine, ki jih je, kot navedeno v prehodnih poglavjih, to vodstvo, ob sokrivem molku ZB, zagre?ilo nad njimi. Zato bi se moral ob Pahorju in Matarelli bazovi?kim junakom pokloniti tudi Marjan Kri?man, trenutni predsednik ZB, in s tem re?iti ?ast svoje organizacije.




III.


VELIKO OPRAVLJENO DELO DRU?TVA TIGR PRI POSTAVITVI SPOMINSKIH OBELE?IJ IN NA PODRO?JU TIGROVSKE PUBLICISTIKE


Spominska obele?ja tigrovcem in drugim primorskim domoljubom

Ogromno dela je bilo opravljenega tudi pri postavljanju spomenikov in drugih spominskih obele?ij tistim tigrovcem in primorskim domoljubom, na katere je povojni re?im pozabil, bodisi zaradi podcenjevanja njihovega prispevka kot tudi zaradi ideolo?ke zaslepljenosti re?ima. Prvemu spomeniku tigrovcem in Vladimiru Gortanu, ki je bil postavljen v Kranju ?e 1930 leta, tudi po zaslugi primorskih izseljencev, se je v povojnem ?asu pridru?il ?e dober ducat spominskih obele?ij tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, razsejanih po Primorski, vendar praviloma pod simbolom rde?e zvezde. Brez omembe TIGR-a.

Po ustanovitvi pa je dru?tvo, po podatkih iz Primorskega rodoljuba, postavilo slede?a nova spominska obele?ja pozabljenim primorskim domoljubom in to dosledno pod simbolom TIGR-a:

V na?rtu pa je bila postavitev ?e slede?ih novih spominskih obele?ij:

Po Kocjan?i?evi smrti sem se udele?il le ?e odkritja spominske plo??e ?tefanu Lovre?i?u, narodnjaku, gospodarstveniku in politiku, v Bo?ajih v Slovenski Istri, 2008, kot slavnostni govornik. Zatem sem izgubil stik z Dru?tvom TIGR in nimam vpogleda, ali je sploh bilo postavljeno ?e katero od na?rtovanih spominskih obele?ij.

Prispevek Dru?tva Tigr na podro?ju tigrovske publicistike

V Kocjan?i?evem zborniku lahko preberemo, da je bila med pomembnimi publicisti?nimi nalogami, ki si jih je zadal Kocjan?i?, tudi zamisel o tigrovskem glasilu. Iz nje se je rodil Primorski rodoljub, li?na publikacija, ki je v obliki revije, opremljene s ?tevilnimi fotografijami, nekajkrat letno prina?ala teko?e informacije iz dru?tvenega ?ivljenja, zgodovinske prispevke o tigrovski preteklosti Primorske, javne izjave v zvezi z dogajanji ob meji ob razpadu Jugoslavije in z odnosi s sosedno Italijo ipd. Rodoljub je bil ena velikih Kocjan?i?evih skrbi in obveznosti, saj so padale nanj, kot urednika glasila, prakti?no vse naloge v zvezi s pripravo glasila, to je pisanje prispevkov, iskanje avtorjev, uredni?ke naloge, likovna oprema, zagotavljanje finan?nih sredstev, odnosi s tiskarno in na koncu ?e dostavljanje glasila naro?nikom in drugim zainteresiranim strankam. V ?asu njegovega uredni?kega mandata je iz?lo osem ?tevilk glasila.

Prav tako zasledimo v zborniku, da je bila naslednja velika naloga na podro?ju publicistike ambiciozen program izdajanja tigrovske literature, ki si ga je dru?tvo zastavilo na Kocjan?i?evo pobudo in pod njegovim vodstvom. Program je predvideval, da bi ob vsakem na novo odkritem spominskem obele?ju oz. pomniku iz?la spremna publikacija, ki bi osvetlila okoli??ine dogodka oz. ?ivljenje in delo osebnosti, ki mu je bil pomnik posve?en. To je bila zahtevna naloga, ki je segala od iskanja kvalificiranih piscev zgodovinskih dogodkov, prek zagotavljanja finan?nih sredstev, opravljanja uredni?kih poslov pa vse do predstavitve in prodaje knjig. Tudi v tem primeru je ve?ina nalog padla na Kocjan?i?eva ramena, saj je bilo dru?tvo v ve?ini primerov tudi zalo?nik publikacij. Hkrati s publikacijami v zalo?bi Dru?tva TIGR pa so v tem ?asu iz?la ?e druga dela s podobno tematiko in je bila tako bera tigrovske literature tega ?asa izredno plodna.

Naj navedem najprej tista dela, ki so bila do izida Kocjan?i?evega zbornika (2008) dosegljiva na podlagi virov iz dru?tvenih arhivov in pri katerih je Dru?tvo TIGR nastopalo kot zalo?nik:

Publikacije drugih zalo?ni?kih hi?:

Kocjan?i?u smo se po smrti za njegov skoraj epohalni prispevek pri rehabilitaciji TIGR-a oddol?ili

z ?e navedenim zbornikom, ki ga je uredil pisec tega sestavka, vendar mislim, da je to premalo, in da si zaslu?i tudi primerno spominsko obele?je.


IV.


VELIKO CERJE KOT VELI?ASTEN SPOMENIK-MUZEJ PRIMORSKEMU UPORNI?TVU


Rojstvo ideje o postavitvi spomenika-muzeja

Oktobra 1993 se je skupina primorskih domoljubov se?la v Kopru (?usterna) in se dogovorila, da bo postavila pomnik ustanoviteljem TIGR-a na Nanosu (1927), na kar so komunisti pozabili, in to se je potem tudi zgodilo. Evstahij Pregelj kot eden izmed udele?encev sestanka pa je na navedenem shodu menil, da spominsko znamenje na Nanosu ne bo dovolj, in da si TIGR zaslu?i posebno spo?tovanje ter ve?ji, dostojen spomenik na nekem vidnem primorskem kraju. V pogovoru za dru?tveno glasilo Primorski rodoljub je ?e dejal, da se je po osamosvojitvi Slovenije ve?krat spra?eval, kako to, da nima TIGR na Primorskem, v svoji lastni domovini in dr?avi, po?tenega znamenja v spomin na trpljenje, ki ga je primorsko ljudstvo prestalo pod petindvajsetletno okupacijo Italije po prvi svetovni vojni. Pa ne samo TIGR, tudi drugi primorski domoljubi, npr. primorski ?edrmaci, organizirani v tajni organizaciji Zbor sve?enikov sv. Pavla, padalci, kr??anski socialci in celo otroci, najstniki, s svojo organizacijo ?rni bratje. Tudi sicer so pre?iveli Tigrovci nosili v sebi veliko bole?ino, ker je komunisti?na partija med vojno in po njej izvajala nad njimi nasilje in celo zlo?ine ter je tigrovcem ve? desetletij dobesedno prepovedovala kakr?nokoli pisanje o tej veliki epopeji primorskega ljudstva ter zlasti o usodi tigrovcev in drugih primorski domoljubov pod komunizmom. Kmalu po tem sestanku je bilo, kot ?e navedeno, ustanovljeno Dru?tvo TIGR in na prvi seji upravnega odbora je bil sprejet sklep, naj se pripravi program za postavitev dostojnega tigrovskega spomenika-muzeja (v nadaljevanju spomenik), vklju?no z njegovo zasnovo, obliko, lokacijo idr.

Uresni?itev ideje o spomeniku, izbor lokacije in priprava projekta

Nalogo je prevzel nase Evstahij Pregelj, ki je bil avtor ali soavtor tudi ?tevilnih drugih tigrovskih in sicer?njih spominskih znamenj (Nanos, Mala gora pri Ribnici idr.), ki jih je dru?tvo za?elo postavljati, in jo je, kot sledi, tudi uspe?no izpeljal. Tako ni bil samo pobudnik za postavitev spomenika na Velikem Cerju, ampak kar njegov duhovni o?e. Najprej si je ogledal razli?ne mo?ne lokacije spomenika (Sabotin, ?kabrijel, Trstelj idr.) in presodil, da je najprimernej?a lokacija Veliko Cerje, to je 324 m visok vrh, ki se dviguje nad Lokvico na gori?kem Krasu. Lokacija je lahko dostopna in ima razgled skoraj po celotni Primorski. V ?e navedenem intervjuju za Primorski rodoljub je razlagal, kako se z Velikega Cerja na severu prek Matajurja, Svete Gore, Krna in Triglava vidijo Alpe. Proti vzhodu vidimo Vipavsko dolino z vsemi njenimi hribi levo desno. Na jugu nam pogled se?e do Sne?nika, U?ke, celotne Istre in Tr?a?kega zaliva. Na zahodu vidimo Tr?i? z Doberdobom neposredno pred nami, ki je simbol trpljenja slovenske zemlje v prvi svetovni vojni, pa ?e Furlansko ravnino ter Gori?ka brda z mestoma Gorico in Novo Gorico. Poleg tega je v bli?ini veliko rovov in kavern iz prve svetovne vojne, Leopardova jama, Borojevi?ev stol in druge zanimivosti? ?elel je, da bi si ?e kdo od Dru?tva TIGR ogledal lokacijo, da bi se potem la?je odlo?ali zanjo. S Kocjan?i?em sva se mu rada pridru?ila in na licu mesta ugotovila izredno lego kraja, na kar so organi dru?tva potrdili Veliko Cerje kot izbrano lokacijo za spomenik.

Glede idejnega na?rta projekta se je Pregelj v sporazumu s primorskim arhitektom dr. Darkom Likarjem dogovoril, naj se med primorskimi ?tudenti na arhitekturi v Ljubljani opravi interni nate?aj. Potem je bila predlagana izvorno zami?ljena zasnova spomenika v obliki obrambnega stolpa, skladno z delovnim nazivom projekta, ki se je glasil Spomenik braniteljem zahodne meje. Upravni odbor dru?tva je sprejel tako zasnovo spomenika, kot tudi njegov naziv in lokacijo. Izdelava glavnega projekta je bila s soglasjem odgovornega projektanta dr. Darka Likarja zaupana arhitektu Mladenu Ba?i, na?rt gradbene konstrukcije pa je izdelal in?enir Stanislav Torkar. Ker le?i Veliko Cerje na ozemlju ob?ine Miren-Kostanjevica, je investitorstvo prevzela ob?ina pod vodstvom ?upana Zlatka Maru?i?a, ki ima po Pregljevem mnenju velike zasluge pri pridobivanju zemlji??a, potrebnih dovoljenj za objekt kot tudi za samo graditev spomenika. Predstavniki Gori?kega muzeja so imeli na zasnovo spomenika-muzeja pripombe, ki jih avtorji spomenika niso odobravali, vendar po nenadni ter skoraj hkratni smrti treh vodilnih osebnosti Dru?tva TIGR (Karla Kocjan?i?a, Cirila Pelicona in Nadje Maganja) so oni prevzeli nadzor nad graditvijo in opremljenostjo spomenika ter uveljavili svojo, druga?no zasnovo. Sam nimam podrobnega vpogleda v te razlike, ker sem se sicer udele?il sve?ane postavitve temeljnega kamna in konca izgradnje spomenika, nisem si pa ogledal spomenika, ko so bili v njem ?e postavljeni eksponati. Se pa ta razhajanja lahko preveri s primerjavo dejanske notranje ureditve spomenika in prvotne zasnove, ki jo bom podal v nadaljevanju. Graditev pa se je zaradi ekonomske krize in pomanjkanja sredstev zavlekla v dobro desetletje, kljub velikanskim naporom, ki so jih vanjo vlagali vsakokratni predsedniki dru?tva (Karlo Kocjan?i?, Svito Vi?intin, Franjo Batagelj in Marjan Bevk) in ?upan Maru?i?. Dru?tvo je na?rt in program spomenika-muzeja predstavilo tudi veteranskim organizacijam v Ljubljani. Te so ga podprle in potrdile predlog, da naj bi bilo Veliko Cerje spomenik vsedr?avnega pomena. So pa pri tem iz razli?nih krogov prihajale pripombe, da naj ne bi bilo videti, da gre za kako razkazovanje militaristi?nih mi?ic, pa da bo naziv Spomenik braniteljem zahodne meje kazal s prstom in prizadel na?e zahodne sosede, ki so se ?e prito?evali, da bo z njim legla senca nad Gorico. Zato je bil potem delovni naziv Spomenik braniteljem zahodne meje na veliko razo?aranje predstavnikov dru?tva spremenjen v Spomenik braniteljem slovenske zemlje. Pri ?emer pa ne moremo mimo dejstva, da pa so na?i zahodni sosedje, ki so v imenu svoje madre patrie (matere domovine) osvajali in zasedli na? prostor, postavili svojim vojakom na slovenskem ozemlju tri ogromne kostnice (Sredipolje-Redipuglia, Oslavje in Kobarid) in se pri tem niso niti malo ozirali na na?e ob?utke. Mi pa, ki smo se branili, si tega nismo upali povedati na glas, da jih ne bi prizadeli, in smo tako sami od sebe spet klecnili pred njimi.

Zasnova spomenika

Spomenik je bil torej zasnovan v obliki obrambnega stolpa. Tloris pritli?ja naj bi ponazarjal slovensko dr?avo kot sti?i??e ?tirih de?el. Iz pritli?ja bi naj rastel obrambni stolp v ?tirih stebrih, ki ponazarjajo navedene ?tiri de?ele in sicer: Primorsko, Gorenjsko, ?tajersko in Dolenjsko. V prvem nadstropju je bila predvidena muzejska soba z eksponati, slikovnimi in pisnimi, iz prve svetovne vojne. Drugo nadstropje je bilo posve?eno TIGR-u in ?ir?emu primorskemu odporni?tvu, tretje pa drugi svetovni vojni, okupaciji Slovenije in NOB-ju. V ?etrtem, ki je bilo posve?eno osamosvojitveni vojni, je bila vez v obliki ?tirih balkonov, ki zdru?ujejo ?tiri stebre, to je ?tiri slovenske de?ele v skupnem boju za samostojno dr?avo Slovenijo. Na vrhu je ?e pokrita plo??ad z izjemnim razgledom na vse strani neba in jambor s slovensko zastavo. V spomeniku naj bi bili tudi kipi osebnosti, ki so se posebej proslavile v boju za slovensko zahodno mejo. Spomenik naj bi bil pono?i razsvetljen z reflektorji ter tako podnevi in pono?i ?ar?il naokoli spomin in zavest o veliki epopeji primorskega odporni?tva. Po podatkih medijev predstavlja spomenik ?e danes eno najve?jih turisti?nih atrakcij na Gori?kem. Z njim smo se oddol?ili tigrovcem in drugim primorskim domoljubom ter ostalim borcem, ki so tvegali svoja ?ivljenja, da obranijo slovensko zemljo ter ohranijo svoj narod in njegovo kulturo.


V.


KRUTA, SKORAJ HKRATNA PRERANA SMRT VODLNIH OSEBNOSTI DRU?TVA, NJEGOV ZDRS NA LEVO, RAZKOL IN ZATON DRU?TA


Kruta, skoraj hkratna smrt vodilnih osebnosti dru?tva, njegov zdrs na levo in razkol

Najprej je leta 2003 tragi?no preminil Karlo Kocjan?i? kot ?rtev prometne nesre?e in nekaj let zatem zaradi neozdravljive bolezni ?e Ciril Pelicon, Nadja Maganja in Marjan Bevk. Skozi leta so pri?la nova vodstva in v dru?tvo se je naselilo enoumje. Vse manj je bilo vznemirljivega odkrivanja bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Dru?beni sestanki so postajali podobni nekdanjim partijskim, kritika na ra?un partije uti?ana. Po Kocjan?i?evi smrti je bil edini ve?ji sve?an dru?tveni shod, ki sem mu prisostvoval, tisti v Se?ani, v ?asu prve Jan?eve vlade. Organiziralo ga je novo vodstvo, ki je prevzelo krmilo dru?tva po smrti prej?njih vodilnih tigrovcev, in sicer predsednik Marjan Bevk in tajnik Lucijan Pelicon, ki je posku?alo obdr?ati smer preminulega vodstva, a so po smrti Bevka stvari krenile po svoje. Shoda sta se udele?ila tudi Janez Jan?a in pisatelj Boris Pahor. Postavljeno je bilo tudi spominsko obele?je istrskemu gospodarstveniku in domoljubu ?tefanu Lovre?i?u v Bo?ajih v Slovenski Istri. Po tem dogodku nisem zasledi, da bi se postavila ?e kaka druga obele?ja, ?esar pa ne morem z gotovostjo trditi, ker sem zgubil stik z dru?tvom. Tudi Primorski domoljub je ope?al in nehal redno izhajati. Na ?kodljivo drsenje dru?tva na levo sem v zadnjih letih nekajkrat opozoril v dru?tvenem glasilu, zaradi ?esar se v dru?tvu tudi sam nisem ve? dobro po?util in sem iz njega izstopil, tako kot pred tem in za tem tudi ?e mnogi drugi ?lani, zlasti tisti iz pomladne opcije. ?e v 3. ?tevilki Primorskega rodoljuba leta 2000 sem opozoril, da moramo ohraniti pluralnost dru?tva in prepre?iti, da bi se ga kdo polastil, ker bi se v tem primeru vanj naselilo enoumje. In ?e kdo slu?ajno to na?rtuje, potem pripravlja njegov pogreb. Pa naj se tega zaveda ali ne. Leta 2013 pa sem prav tako v dru?tvenem glasilu (?t. 79) ?e resignirano zapisal, da se zaradi skomin bor?evske organizacije, da bi polo?ila roke na dru?tvo, odpira vpra?anje, ali je Dru?tva TIGR ?e TIGR ali pa je postalo zgolj podru?nica neke druge centrale. Po vseh navedenih dogodkih je bilo v dru?tvu vse manj nastopov, ki bi vznemirjali javnost z odkrivanjem bridke usode tigrovcev pod komunizmom. Kriti?ni govorci na shodih so utihnili. Zamenjali so jih na?i, kot npr. leta 2015 Zoran Jankovi? na shodu pred Univerzo v Ljubljani, Janko Veber na pohodu po Malem Krasu idr. Stvari so ?le tako dale?, da je Du?an Je?, dolgoletni prapor??ak, vrnil dru?tvu prapor, in to z razlogom, kot je to sam dejal. Kot dokaz, da je dru?tvo Tigr pod nadzorom biv?e partije, je tudi polaganje vencev v imenu dru?tva na grob Tita in Jovanke. Dru?tvo je tako izgubilo svojo prvotno du?o in na?a pri?akovanja o odprtem in pluralnem dru?tvu so se izkazala za neuresni?ljiva in naivna. Nekje se je uresni?ila slutnja pre?ivelega tigrovca Antona Rutarja, ki jo je izrekel, ko je izvedel, da so v dru?tvo mno?i?no vstopili mnogi biv?i komunisti in ?lani bor?evske organizacije.

Ponesre?en poskus, da bi TIGR spet priklenili na partijsko verigo, zaton dru?tva in ustanovitev novega tigrovskega dru?tva Slovenski TIGR ? 13. maj

Zato ni ?udno, da je potem leta 2016, kot bomo videli v nadaljevanju, pod taktirko Vilija Kova?i?a vzniknilo iz vrst pomladnikov novo, alternativno tigrovsko dru?tvo pod imenom Slovenski TIGR ? 13. maj, to je datum prvega spopada tigrovskih partizanov s fa?isti na Mali gori leta 1941. Novoustanovljeno dru?tvo si je samoniklo, brez dogovarjanja s komerkoli, postavilo za svoj program afirmacijo celotne avtenti?ne dedi??ine TIGR-a in ?ir?ega primorskega odporni?tva, tudi njegove bridke usode pod komunizmom. Za?elo je z organizacijo posvetov o TIGR-u v DS. Pripravljalo je lo?ene slovesnosti v ?ast bazovi?kim junakom pred Univerzo v Ljubljani in lo?ene slovesnosti na Mali gori, mimo tistih, ki jih je organiziralo prvotno, ugrabljeno Dru?tvo TIGR. Na slovesnostih na Mali gori so kot sve?ani govorci nastopili posamezniki, ki so izstopili iz prvotnega dru?tva kot npr. pisec tega sestavka, zgodovinar Borut Rutar idr. Dru?tvo Slovenski TIGR ? 13. maj je organiziralo televizijska soo?anja in razprave v pisnih medijih ter na spletnih straneh. Posredovalo je DZ predlog za razglasitev 13. maja za dr?avni praznik (deloven) kot tudi predlog za razglasitev Danila Zelena za narodnega junaka in postavitev njegovega spomenika v parku pred stavbo predsednika republike. Ministrstvu za kulturo je dalo pobudo za postavitev kulturnoinformacijskega centra primorskega domoljubja v Tomaju in za objavo javnega razpisa za literarni zgodovinski roman o Virgilu ??eku in Danilu Zelenu. Roman o Virgilu ??eku je med tem ?e iz?el in se pripravlja tudi prevod v italijan??ino. Nad aktivnostmi prvotnega dru?tva sem izgubil pregled, ker, prvi?, ni bilo o tem v javnosti nobenih posebnih informacij ve?, in, drugi?, ker si od enoumja, ki se je vselilo vanj, nisem obetal ni?esar ustvarjalnega. Imel sem ob?utek, da se zadovoljujejo z monotonimi letnimi proslavami na Mali gori, z nikogar mote?im govori?enjem o tigrovskem juna?tvu pod fa?izmom, ter s paradiranjem na dr?avnih proslavah in ne vedo, kaj po?eti z ostanki dru?tva po njegovi ugrabitvi. Edini dogodek, ki mi je zbudil pozornost in me razveselil, je bila izdaja slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta (2020), avtorja Paola Parovela, uglednega tr?a?kega publicista, za katero sta sicer dala pobudo tajnik Dru?tva TIGR po smrti Karla Kocjan?i?a Lucijan Pelicon Zlatan ?ok, pomor??ak, publicist, sin Tigrovca in ?lan dru?tva, prevedel pa jo je Matja? ?ok. Vendar knjiga ni iz?la v zalo?ni?tvu Dru?tva TIGR, ampak ob finan?ni podpori ?okovega podjetja Savica in Zdru?enja antifa?istov in borcev za vrednote NOB in veteranov. Zasledil sem tudi drobno knji?ico Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Toma?a Vuka iz Ren?, izdano v zalo?bi Dru?tva TIGR, ki pa mi je bila v veliko razo?aranje zaradi zamol?evanja bridke usode TIGR-a pod komunizmom, in o kateri bom nekaj ve? spregovoril v nadaljevanju. Tako ostaja ?e vedno aktualno vpra?anje, ki ga je postavil Sa?a Vuga, in sicer, ali se bomo do TIGR-a obna?ali kot presite zvegane pohabe ali pa kot zravnani ?uvarji neke ponosne dedi??ine. V tigrovo dedi??ino pa ne sodi samo njegova juna?ka zgodba pod fa?izmom, ampak tudi njegova bridka usoda pod komunizmom. In kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes, je pribil Vuga.

Poskusi prikrivanja bridke usode Tigrovcev pod komunizmom s strani slovenske levice tudi v tranziciji

Ob koncu leta 2017 se je, kot ?e navedeno, pojavila na knji?nih policah drobna knji?ica z naslovom Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej avtorja Toma?a Vuka iz Ren?. Knjiga je diplomsko delo, ki ga je avtor zagovarjal na Fakulteti za dru?bene vede v Ljubljani, pod mentorskim vodstvom prof. dr. Jerneja Pikala, in jo je izdalo prvotno Dru?tvo TIGR. V uvodni avtorjevi besedi lahko preberemo, da se diplomsko delo poleg gradiva, izdanega po letu 1991, ukvarja tudi s ?asopisi, knjigami in ostalo literaturo, izdano v obdobju 1945-1991? in sku?a ugotoviti, ali se o TIGR-u res ni namenoma ni? govorilo do osamosvojitve Slovenije, kot naj bi to ve?krat trdili v javnosti. Po izvedbi za svoje namene prilagojenega dokaznega postopka je avtor v sklepu diplomske naloge zapisal, da iz obsega razli?nih publikacij, objavljenih v obdobju 1945-1991, ne moremo re?i, da je bila organizacija TIGR zamol?ana. Je pa res, da so bili njeni voditelji do neke mere marginalizirani. Zato je tezo o domnevni zamol?anosti TIGR-a v prej?njem re?imu avtor odlo?no zavrnil in to z mastnimi ?rkami, da ne bo kak?nega nesporazuma. V prej?njih poglavjih tega sestavka pa smo navedli mno?ico literature, objavljene po osamosvojitvi, o neizpodbitnem nasilju in zlo?inih, ki jih je partija izvajala nad tigrovci ?e med vojno in po njej. Avtor diplomske naloge, ki se je po lastni izjavi ukvarjal tudi z gradivi, izdanimi po letu 1991, bi se vendar moral sre?ati vsaj z informacijami, teksti, raziskavami in knjigami iz uvodnega dela tega sestavka, saj so bila prav vsa ta gradiva objavljena po osamosvojitvi in tudi zelo odmevna, a v njegovi diplomski nalogi ni niti besedice o tem. Tako nam je tudi sam s svojim pisanjem na najbolj nazoren na?in pokazal, kako se je v prej?njem re?imu pisalo o TIGR-u. To je tako, da se je njegova bridka usoda pod komunizmom zamol?ala. In to je diplomant storil z o?itno vednostjo in blagoslovom mentorja dr. Jerneja Pikala in ugrabljenega Dru?tva TGR, ki je ?e kako moralo vedeti za navedeno zamol?ano literaturo, saj je pred ugrabitvijo, kot je razvidno iz predhodnih poglavij, samo izdalo vrsto knjig, ki jih je avtor diplomske naloge zamol?al. S takim pristopom k zgodovini je avtor svoje diplomsko delo lahko kon?al z nedol?no ugotovitvijo, da so bili tigrovski voditelji do neke mere marginalizirani, ?eprav so bili kar v dobri meri likvidirani. Pa da domnevno zamol?anost TIGR-a zavra?a, in to spet z mastnimi ?rkami, ?eprav se je pri pisanju naloge moral du?iti pod ploho bridkih dokazov, kaj vse smo v prej?njem re?imu zamol?ali o TIGR-u.

Milan Ku?an pa je v Kobaridu, oktobra 2018, v svojem govoru na slovesnosti v ?ast Kobari?ki republiki, med drugim pozval Primorce, naj se uprejo poskusom opravi?evanja politi?no-voja?ke kolaboracije z okupatorjem ter razvrednotenja upora in celotnega narodnoosvobodilnega gibanja. Dodal je tudi, da slovesnost v Kobaridu sporo?a v na? ?as, da je vrednota, ki se naj zapi?e v na? zgodovinski spomin, upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo. Naj v pojasnilo najprej spomnim (gl. Wikipedijo), da je bila Kobari?ka republika osvobojeno ozemlje, ki so ga razglasili tigrovci 10. septembra 1943, le dva dni po kapitulaciji Italije, in je pokrivala Poso?je vse do Gorice na jugu ter obsegala tudi dolini Nadi?e in Tera. Obramba je temeljila na vklju?evanju ve?jega ?tevila prebivalstva v novoustanovljene partizanske enote pod poveljstvom TIGR-a, na ?elu s (tigrovcem) Ferdom Kravanjo, zdru?ene v bataljon Andreja Manfrede. Republika je trajala kak dober mesec, ker jo je v za?etku novembra 1943 zlomil vdor nem?kih sil vanjo. Od Ku?ana bi pri?akoval, da bi se ob pozivu Primorcem, naj se uprejo omalova?evanju NOB, s ?imer se tudi sam strinjam, vsaj s kakim revnim stavkom opravi?il ljudem za nasilje in zlo?ine, ki jih je med vojno in po njej zagre?ila partija nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. S tem mora biti tudi sam dobro seznanjen, saj je bila o tem napisana ?e gora tekstov in knjig. Kon?no je Udba ?e med vojno med prvimi zahrbtno pospravila ni? manj kot samega Ferda Kravanjo, to je enega vodilnih tigrovcev in poveljnika tigrovskega partizanskega bataljona ali kar o?eta Kobari?ke republike. In ko je ?e za vrednoto, ki se naj zapi?e v na? zgodovinski spomin, razglasil upor proti nasilju in boj za svobodo in dostojanstvo, bi moralo to veljati za vsakr?no nasilje, torej tudi partijsko in z njim povezano teptanje svobode in dostojanstva ?rtev partijskih ?istk, zaradi ?esar bi se moral opravi?iti vsaj potomcem juna?kih tigrovcev v Poso?ju. Veriga partijskega nasilja in zlo?inov nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi je namre? dolga in bridka. In ob poznanih krutih dejstvih govoriti tri?etrt stoletja po kon?ani vojni ljudem v osr?ju tigrovstva o Kobari?ki republiki, ki je bila delo tigrovcev in zametek dana?nje osvobojene in demokrati?ne Slovenije, ter pri tem niti z besedo ne omeniti navedenega nasilja in zlo?inov nad tigrovci, je ena velika ogabna manipulacija. Vendar to ni bil edini primer Ku?anovega javnega ignoriranja TIGR-a ?e v tranziciji. Vili Kova?i? je npr. ob neki prilo?nosti opozoril (Primorske novice, 2. 6. 2016), da je Ku?an leta 1997 sicer posmrtno odlikoval tigrovce, vendar je ?e 9. maja 2015, to je skoraj dve desetletji zatem, v svojem govoru na Trgu republike v Ljubljani ob navedbi priklju?itve Primorske k mati?ni domovini zavestno prezrl TIGR, saj ga ni omenil niti z besedico.


Koper 7. 12. 2p21 Milan Gregori?