Stoletnica Rapalske pogodbe in pravkar?nji izid slovenskega prevoda knjige tr?a?kega razumnika in
publicista Paola G. Parovela Izbrisana identiteta (Trst, 1985), nas silijo, da se nekoliko zamislimo nad
dogajanji v preteklosti. Knjiga je iz?la v samozalo?bi Zlatana ?oka, prevedla sta jo Matja? ?ok in
Lucijan Pelicon, spremno besedilo pa je prispeval prof. dr. Jo?e Pirjevec. Knjiga obravnava nasilje
fa?izma v biv?i Julijski Krajini (JK), to je Primorski, Istri in Kvarnerju, s poudarkom na poitalijan?evanju
priimkov in imen ter krajevnih imen v obdobju 1919-1945, ter prina?a poimenske podatke za 5.300
primerov poitalijan?enih imen z uradnimi odloki vred.
Zarodki zla na sti?i??u romanskega in slovanskega sveta
Prvi zarodki zla na sti?i??u med romanskim in slovanskim svetom (Gorica, Trst, Istra, Kvarner) so se
za?eli ?e sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Kraljevine Italije (1861) in vzponom gibanja Italija
irredenta, ki je, prvotno, upravi?eno pozivalo k boju za ?e neodre?ena italijanska ozemlja pod
Avstro-Ogrsko, kasneje pa tudi za priklju?itev k Italiji ?e drugih sosednih, ve?narodnostnih ali celo
neitalijanskih vzhodnih ozemelj. V svojem zmotnem prepri?anju, da gre pri Slovencih in Hrvatih za
brezobli?ne plemenske mno?ice, ki naj bi se same od sebe asimilirale v Italijane, so ideologi
iredentizma za?eli ustanavljati svoja dru?tva ter gospodarska in finan?na zdru?enja tudi izven
Kraljevine Italije z namenom, da bi prek raznarodovanja, razla??anja ter odkupovanja zemlje, ustvarili
pogoje za postopen prodor Italije. Kar jim je potem z Rapalsko pogodbo tudi uspelo. Asimilacijski
pritiski so bili ?e tedaj tako siloviti, da se je ob koncu 19. stoletja ob nje javno spotaknil celo tr?a?ki
?kof Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne Slovani v Istri dvignili na
na?in, ki ne bo ugoden za Italijane. Kar se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo in pripomoglo k
tragi?nemu povojnemu eksodusu. Italija je namre? vstopila v drugo svetovno vojno kot nevtralna
dr?ava, a je s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915, svojo nevtralnost prodala v zameno za
strate?ke meje na Alpah in v na?em prostoru (J. Pirjevec). Po vojni je tako izbarantana ozemlja
zasedla in si jih z Rapalsko pogodbo, sklenjeno s Kraljevino SHS (1918), tudi priklju?ila. Etni?no
?i??enje se je potem z nastopom fa?izma, kljub nasprotnim obljubam italijanskih oblasti, stopnjevalo
do grozljivosti, o ?emer Slovenija ?e danes premalo ve, ter je med drugo svetovno vojno oplazilo tudi
ljubljansko pokrajino, vendar v milej?i obliki in le za nekaj let, ker se je septembra 1943 fa?izem sesul
sam vase.
Brutalne razse?nosti fa?isti?nega nasilja in etni?ne melioracije biv?e JK
Naj navedem le nekaj suhoparnih dejstev, pri ?emer se bom omejil v glavnem na Primorsko, s tem da
velja povedano podobno tudi za Istro in Kvarner. Po?ig Narodnega doma v Trstu (1920), ko fa?izem ?e
ni bil na oblasti, predstavlja grozljiv za?etek fa?isti?nega terorja. Na kar so fa?isti?ne ?kvadre, ob tihi
toleranci italijanskih oblasti, nadaljevale s po?iganjem ?ol, knji?nic, sede?ev kulturnih, ?portnih,
politi?nih ter celo verskih ustanov. Vsega okrog 120 po?igov, tudi v mojem rojstnem kraju Dekani.
Izvajali so kaznovalne pohode po vaseh, grozili ljudem, jih pretepali in tudi morili. Sprejet je bil
sve?enj raznarodovalnih odlokov kot npr.: prepoved uporabe slovenskega jezika v javnosti (1920),
Gentilijeva reforma (1923), ki je ukinila vse slovenske ?ole, izvr?ene so bile ?istke v javnih uradih
(1924), ukinjen je bil slovenski tisk (1927), sprejet je bil odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen
novorojencem itn. Dogajanje je spremljalo preganjanje intelektualcev, u?iteljev, duhovnikov in celo
nepokornih ?kofov, (Fran?i?ek Borgia Sedej, Andrej Karlin). Na zasedena ozemlja so oblasti pritiskale
z visokimi davki, kar je uni?evalo doma?o posest in omogo?alo ceneno pola??anje njene zemlje in
drugih nepremi?nin prek dra?b. Stekel je temeljit proces poitalijan?evanja imen in priimkov ter
krajevnih imen, ki je na dragocenem podro?ju Evrope, kjer se stikajo Latini, Slovani in Germani,
izbrisal stoletja naravno oblikovano ve?narodnostno identiteto (Paolo G. Parovel). Uradno so bili
Izbrisani celo rodovni sledovi znotraj dru?in.
Nekaj posledic fa?isti?nega nasilja in etni?ne melioracije
Po verodostojnih zgodovinskih podatkih je v dolgotrajnem kapilarnem eksodusu zapustilo JK prek
100.000 Slovencev in Hrvatov, ki so se zatekli predvsem v Kraljevino Jugoslavijo, v posamezne
evropske dr?ave in v Argentino. Hkrati je bilo v dveh desetletjih italijanskega upravljanja naseljenih v
biv?i JK podobno ?tevilo Italijanov iz notranjosti Italije. Brutalno nasilje je rodilo upor, najprej s
Tigrom, ?emur je sledila ustanovitev posebnih sodi?? s smrtnimi obsodbami (Bazovica, Opensko
streli??e, rimski zapori Regina Coeli?) in obsodbami na dolgoletne zaporne kazni. In nato z NOB-jem
med vojno, ki je pustila za seboj ogromne ?rtve, zloglasna tabori??a in veliko pusto?enje. Po vojni pa
je sledil obra?un za prestano gorje, pospremljen z novim nastajajo?im, surovim revolucionarnim
nasiljem. Tudi na tleh JK, kar je kon?alo s tragi?nim eksodusom okrog 250.000 prebivalcev, prete?no
Italijanov, pa tudi okrog 5.000 Slovencev in ?e ve? Hrvatov, ki so po dolo?bah mednarodnih
sporazumov (pari?ka Mirovna pogodba 1947 in Londonski memorandum 1954) optirali za Italijo.
Posledice tega nasilja so se zavlekle tudi ?e v povojni ?as. Jugoslavija je takoj po vojni na svojem
ozemlju vrnila prebivalcem JK izvirne priimke in imena ter izvirna imena krajev. Onstran meje je
zavezni?ka uprava za kraj?e obdobje omogo?ila brezpla?no vra?anje izvirnih imen, kasneje pa se je to
izvajalo na zahtevo posameznika in je bilo povezano s stro?ki. Poleg tega so italijanske obmejne
oblasti, kjer je vedrila agresivna italijanska desnica, to vra?anje ovirale, kar je ljudi utrujalo in
odvra?alo od teh postopkov. ?e ve?, optantom slovenskega in hrva?kega rodu, ki so optirali s svojimi
vrnjenimi izvirnimi imeni priimki, so ob registraciji v Italiji ponovno vsiljevali italijanska imena.
Fa?isti?ni odlok o prepovedi dajanja neitalijanskih imen novorojencem pa je bil npr. ukinjen ?ele leta
1967. Tako je ?e danes prek meje veliko ?tevilo ljudi, ki uradno ?e vedno nosijo svoje popa?ene
italijanske priimke in imena.
EU kot nov, enkraten zgodovinski mirovni?ki projekt in veliko upanje evropske celine
Na vpra?anje, ali smo se iz tega velikega zla kaj nau?ili, ni enozna?nega odgovora. Zadnja balkanska
morija in ?tevilna vojna ?ari??a na obrobju in v sosedstvu evropske celine (Kavkaz, Bli?nji vzhod,
Magreb, Afri?ki rog idr.) nas opozarjajo, da svet ?e ni imun pred virusom nasilja. V zahodnem delu
Evrope pa so v povojnem ?asu, na razvalinah druge svetovne vojne, vizionarski ustanovni o?etje EU,
prete?no kr??anskega porekla (Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi, Jean Monet, Robert Shuman
idr.), zastavili enkraten zgodovinski mirovni?ki projekt in to v ?asu, ko so pa rde?i re?imi Vzhodne
Evrope polnili svoje grozljive gulage z nepreglednim ?tevilom politi?nih nasprotnikov in jih v veliki
meri tudi iztrebljali. Projekt, ki ni samo zbudil veliko upanje, ampak je zahodnemu delu Evrope, ki je v
preteklosti vsakih nekaj deset let bredlo iz vojne v vojno, prinesel tri?etrt stoletja miru. In, seveda,
novo upanje, da je mir mogo?, in z njim tudi civilizirano so?itje, demokracija, vladavina prava in
blagostanje.
Koper, 18. 10. 2020 Milan Gregori?