Skoraj tri?etrt stoletja po kon?ani vojni smo Slovenci in Hrvati ob italijanskem Dnevu

spomina na tragi?ni povojni eksodus okrog 250.000 ljudi, prete?no Italijanov, iz biv?e Julijske

krajine (JK), to je Primorja, Reke in Kvarnerja, vsakoletno, skoraj obredno, demonizirani z

vsakr?nimi obto?bami, tudi neresni?nimi, s strani ?iroke italijanske javnosti in njenih

ve?inskih medijev ter tudi njenih politikov. Poklon italijanskega predsednika Sergia Matarelle

bazovi?kim ?rtvam je predstavljal eno prvih gest priznanja in kesanja za medvojne fa?isti?ne

zlo?ine, kot tudi za fa?isti?no nasilje, ki je po prvi svetovni vojni pognalo v dvoje eksodusov,

najprej takoj po vojni ve? deset tiso? nem?ko in delno mad?arsko govore?ih prebivalcev JK, in

nato v dolgotrajnem kapilarnem eksodusu preko 100.000 Slovencev in Hrvatov, o ?emer pa

Italija nerada govori. Kakorkoli ?e je Matarellova gesta eden prvih spodbudnih znakov

postopne normalizacije odnosov, pogojene tudi z mirovni?ko naravnanostjo zdru?ujo?e se

Evrope, ki je ustvarila tri?etrt stoletja miru, medtem ko je v preteklosti vsakih nekaj desetletij

bredla iz vojne v vojno.

Razli?ni valovi in spremljajo?e okoli??ine eksodusa

Zadnji, glasno razkri?ani eksodus po drugi svetovni vojni, pa je imel ve? valov in vzrokov

izseljevanja. Prvi val se je npr. zgodil po zlomu fa?izma jeseni 1943 in takoj po kon?ani vojni

leta 1945, ko je ?ez no? zbe?ala ve?ina, z nasiljem kompromitiranega korpusa italijanskih

okupacijskih oblastnikov, z dru?inami vred, (karabinierji, finan?ni stra?niki, fa?isti?ni veljaki,

lokalni upravitelji, italijansko raznarodovalno u?iteljstvo idr.), ki se je pod fa?izmom naselila v

vseh ve?jih slovenskih in hrva?kih krajih z namenom njihove �etni?ne melioracije�, in je po

nekaterih ocenah ?tela blizu 100.000 pri?lekov. Teh ne bi mogli ?teti za begunce, ker so se

vrnili tja, od koder so pri?li. Leta 1943 so Nemci po silovitem anglo-ameri?kem

bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, prepeljali ve? tiso? pre?ivelih,

prete?no Italijanov, v Italijo. Tudi teh nesre?nikov niso pregnale komunisti?ne oblasti, ker jih

takrat ?e ni bilo, in so Zadar tedaj upravljali Nemci. In ko je postajalo jasno, da bo Reka med

prvimi pripadla Jugoslaviji, je Italija cini?no zasledovala svoje ozemeljske interese tudi na

hrbtu svojih ljudi, s pozivanjem me??anov dne 22. 9. 1945, z lepaki preko CLN-Comitato di

liberazione nazionale (Novi glas, 22. 9. 1945), �naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo

mirovna konferenca proglasila svojo odlo?itev za dokon?no. Z na?im odhodom, me??ani, bo

problem Reke ostal nere?en in na dnevnem redu�. Kar naj bi, o?itno, diplomate v Parizu

streznilo pri risanju meja v tem prostoru. V strahu pred ponovitvijo zloma, ki ga je z

eksodusom do?ivela Reka, so nato jugoslovanske oblasti uvedle ve? ukrepov, da bi se to ne

ponovilo tudi v Istri. Npr. omejevanje pravice do optiranja na prebivalce italijanskega

porekla, ker so namre? za?eli odhajati tudi hrva?ki prebivalci in tisti iz me?anih dru?in. Pa

sprejetje odloka o zaplembi premo?enja samovoljno odhajajo?im idr. Ko je potem

(1947/1948) postajalo jasno, da bo Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil dotlej pod

angloameri?ko upravo, je Italija prek ?asopisa Arena di Pola spet nagovarjala ljudi, �naj na?

ponosen delovni ?lovek zapusti mesto, ?e bi to zagotovo pripadlo Jugoslaviji, in da bo na?el

gostoljubnost in delo v Italiji, kjer bo vlada nudila vso mo?no pomo? tem ?irokogrudnim

sinovom, ki odhajajo raje v pregnanstvo kot v su?enjstvo in raznarodovanje� (Novi glas, 2, 4,

1990). In v roku kakega leta je mesto zapustilo okrog 30.000 prebivalcev, ve?inoma

Italijanov. Na kar se je kuga odhajanja naselila v notranjost Istre, da bi se sredi petdesetih let,

ob ukinitvi Svobodnega tr?a?kega ozemlja in priklju?itvi cone B k Jugoslaviji, kon?ala v

Slovenski Istri, iz katere se je izselilo okrog 27.000 ljudi, prete?no Italijanov, in tudi okrog

5.000 Slovencev. In to v ?asu, ko je surovost �vojnega� komunizma za?ela popu??ati, ter so

se meje z Italijo odprle. Pri ?emer je treba posebej pod?rtati, da je imela ve?ina beguncev na

podlagi mednarodnih sporazumov mo?nost izbire dr?avljanstva in dve leti ?asa za odlo?itev.

Pa da so lahko svoje nepremi?no premo?enje prodali, premi?no pa odpeljali s seboj. Kar pa je

povsem nekaj drugega kot krut izgon okrog 12.000.000 Nemcev iz Vzhodne Evrope, ki so bili

?ez no? oropani dr?avljanskih pravic, nepremi?nega in premi?nega premo?enja, ter v slabem

letu dni dobesedno izgnani iz svojih domov in kot ?ivina prepeljani na Zahod neskon?nih

neznosnih transportih, ki jih mnogi niso pre?iveli.

O nekaterih vzrokih eksodusa

Ob koncu vojne je prihajalo do te?kih obra?unov za prestano gorje med vojno in pod

fa?izmom (Dresden, Hiro?ima, Nagasaki, mno?i?ni poboji v Milanu in okolici idr.). Jugoslavijo

pa so zajela tudi kruta obra?unavanja s politi?nimi in ideolo?kimi nasprotniki v vseh

jugoslovanskih republikah. Ob okrog 3.500 pobitih Italijanih v JK je bilo, po podatkih iz

referata Aleksandra Rankovi?a v zvezi skup??ini v Beogradu januarja 1951 (Reporter, 24. 10.

2016), pobitih, prete?no izvensodno, okrog 568.00 ljudi, ali za 70 srebrnic, 3,777.778 pa naj

bi jih bilo zaprtih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Da pri eksodusu ni ?lo zgolj za etni?no

?i??enje, govori tudi dejstvo, da je z eksodusom od?lo tudi okrog 5.000 Slovencev (Primorska

sre?anja, ?t. 152/93) in ?e ve? tiso? Hrvatov, ki so jim ob registraciji v Italiji vsiljevali ponovni

prevzem pod fa?izmom poitalijan?enih slovenskih in hrva?kih imen in priimkov, da so jih

lahko predstavljali kot Italijane in tako la?je branili svojo tezo o etni?nem ?i??enju. Kot tudi

dejstvo, da italijanskih, re?imu lojalnih levi?arjev ni nih?e preganjal, ampak so bili celo

nagrajeni z udobnimi dru?benimi polo?aji, zaradi ?esar italijanska skrajna desnica ?e danes

pljuva tudi po njih. Tudi poro?ilo me?ane slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije

navaja v 11. to?ki, da je do nasilje pri?lo �iz prizadevanja za odstranitev oseb in struktur, ki so

bile tako ali druga?e, tudi ne glede na osebno odgovornost, povezane s fa?izmom, z

nacisti?no nadoblastjo, s kolaboracijo in z italijansko dr?avo. Kot tudi iz prizadevanja za

predhodno ?istko dejanskih, potencialnih ali samo domnevnih nasprotnikov komunisti?nega

re?ima in priklju?itve JK Jugoslaviji�. Italijanski zgodovinar Carlo Spartaco Capogreco (Il

Manifesto, 22. 8. 1996) je ?e opozoril, da uradna Italija ni nikoli poskrbela, da bi svojo javnost

seznanila z vojnimi zlo?ini, s katerimi si je umazala roke v Jugoslaviji in drugje, ter je s tem

ustvarila med ljudmi sprevr?en odnos do lastne preteklosti. ?al so tudi jugoslovanske

komunisti?ne oblasti ve? kot pol stoletja prikrivale svoje zlo?ine in celo sodno preganjale

tiste, ki so nanje javno opozarjali. Vendar lastnim zlo?inom ne more nih?e uiti. In brez

soo?enja enega in drugega nasilja ne more biti katarze, odpu??anja, sprave.

Koper, 18. 2. 2021 Milan Gregori?