Odkrivanje v nebo vpijo?ih medvojnih in povojnih zlo?inov spro?a ?ol?ne razprave o revoluciji, ki naj
bi bila, ob kolaboraciji, eden glavnih vzrokov razkola slovenskega naroda. Dr. Ivan Kristan je npr.
zapisal, da je revolucija, v sicer evolutivnem razvoju dru?be, pri?akovan in v dolo?eni meri nujen
prevrat v dru?bi, ki o?isti dru?bo nezdravih du?e?ih snovi.., in da bi zahteve po obsodbi revolucije,
naslovljene Zvezi zdru?enj borcev NOB (ZZB), pomenile skrunitev spomina na vse ?rtve, ki so bile
potrebne, da smo ustvarili novo dr?avo, pravi?nej?o od prej?nje (Delo, 4. 7. 2009), kar je,
mimogrede, zelo tvegana izjava, ko pa se je ta domnevno pravi?nej?a dr?ava v nekaj desetletjih
sesula kar sama vase. Pri tem ga je v istem mediju Spomenka Hribar opozorila, prvi?, da zagovarja
filozofijo in prakso revolucije, po kateri so njeni nasprotniki suha veja, gnojna rana na narodovem
telesu, ki smo jo potem med vojno in po njej tudi dejansko izrezali. In, drugi?, da predstavlja
najve?jo skrunitev spomina padlih partizanov ravno vztrajno ena?enje NOB in revolucije, zaradi
?esar se partizanskega boja permanentno dr?ijo tudi zlo?ini revolucije. Zato je Hribarjeva vztrajala
naprej pri svojem predlogu ZZB, da obsodi revolucijo, in da izda poziv, naj vsi, ki kaj vedo o povojnih
pobojih, to povedo in se nehajo skrivati za zavezo mol?e?nosti. Edino na ta na?in se namre? lahko
partizanski boj o?isti made?a revolucionarnega nasilja in ohrani vrednote narodnoosvobodilnega
boja, kar pa je do danes izzvenelo v prazno. Justin Stanovnik, predstavnik Nove slovenske zaveze, pa
je ob neki prilo?nosti ?e dodal, da smo te ljudi dvakrat ubili. Prvi?, ko so jih gole in pretepene podili
na Hrastni?ki hrib ali pehali v Hudo jamo, in takrat, ko so se zavedali, da morajo ubiti tudi njihov
spomin, in so na kraje, kjer so le?ali, za?eli valiti kiklopske skale molka. In vse to se nam dogaja ?e
potem, ko pa se je zmagovita stran ?e sama za?ela sramovati revolucije, se ji na tihem odpovedovati,
saj je nih?e ve? ne omenja. Vsi so samo ?e borci za osvoboditev izpod okupatorja, pa ?eprav so po
vojni hoteli biti tudi revolucionarji, so si to zapisovali na svoje grobove, postavljali revoluciji
spomenike, pisali o njej skladovnice knjig, po njej imenovali trge, ulice ipd. V zvezi s polemiko o ve?
resnicah pa je dr. Anton Stres v pridigi na Teharjah opozoril (Reporter, 3. 11. 2009), da resnica ni ne
moja, ne tvoja, ne na?a in ne va?a: resnica je sama svoja, druga?e sploh ni resnica. Ni? je ne bo
ustavilo, nih?e ji ne more ukazovati, kak?na naj bo? Ona gre svojo pot in nih?e je ne more zapreti
niti v ?e tako debel bunker. Kar so dokazali kar sami mrtvaki, ki so morali prikorakati ven iz Hude
jame, da nas prisilijo, da jim vrnemo njihovo osnovno ?love?ko dostojanstvo, to je vsaj ime, grob in
pietetni spomin. Tudi italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, da se nikdar ne bo zgodilo, da bi
mo? resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovra?nik ali tekmec mora prej ali slej priznati, da obstajajo
nekateri zakoni, ki so ve?ni in ti urejajo ?ivljenje narodov. Do zdaj se ?e nikomur ni posre?ilo, da bi se
jim ognil?
?e?ki predsednik Havel pa si npr. ni dovolil nobenih jalovih razprav o (ne)zlo?inskosti komunisti?nih
re?imov in je ?e leta 1993 podpisal zakon, po katerem so ?lani komunisti?ne partije in njihovo
vodstvo odgovorni za zlo?insko nedopustna in sramovanja vredna dejanja v ?asu komunisti?ne
diktature na ?e?kem, in en ?len zakona onemogo?a, da bi zastarali zlo?ini, ki so bili politi?no
motivirani. V intervjuju za PN ob proslavi 50. obletnice zloma fa?izma (1993) je pod velikim
pritiskom javnosti tudi takratni predsednik dr?ave Milan Ku?an posku?al, vsaj verbalno, storiti prve
srame?ljive korake v tej smeri, reko?, med ostalim, da so zlo?ini nad ?love?kim dostojanstvom
ob?e?love?ko nesprejemljivi in neopravi?ljivi ne glede na to, kdo in s ka?nim namenom jih je
povzro?il, ter da je treba ugotoviti odgovornost povzro?iteljev, ki morajo za to odgovarjati.
Vendar se je ob teh za?etnih jasnih besedah hkrati hitro zapletel v dvoumne in celo protislovne izjave,
kot npr., da mora slovenski narod v celoti prevzeti odgovornost za svojo zgodovino?, tudi za
storjene zlo?ine med vojno in v prej?njem sistemu, in da pa zahtevajo druga?en premislek tista
dejanja, ki sodijo v konkreten kontekst ?asa in njegovih razmer. Iz ?esar pa ni niti malo jasno, prvi?,
katera so tista dejanja, ki terjajo druga?en premislek, in, drugi?, zakaj naj bi odgovornost za storjene
krivice nosil narod, ne pa partija in njeni konkretni storilci, ki so bili na oblasti. Kajti, kot je premagana
stran morala sprejeti nase obsodbo in iz nje izvirajo?e krute posledice o moralni zavr?enosti
kolaboracije, tako bi morala zmagovita stran prevzeti nase obsodbo o moralni zavr?enosti revolucije
in totalitarizma. In kot je prva stran imela svoje nosilce in svoja imena, jih ima tudi druga stran. Zato
bi bilo po?teno, da bi jih Ku?an imenoval, kot bi bilo po?teno in pogumno, da bi potegnil dolo?ene
konsekvence tudi zase, ko je ?e tako dolgo vedril na vrhu organizacije, ki je te zlo?ine storila. Toda to
se ni zgodilo. ?e ve?, vsi poskusi ugotavljanja krivcev za medvojne in povojne poboje, tako v okviru
parlamentarnih komisij, kot tudi po sodni poti, so bili neuspe?ni in ni bilo videti, da bi Ku?ana to kaj
motilo. Ni bilo namre? ne storilcev, ne tistih, ki so dajali ukaze. Kot da so se ?rtve kar same pobile.
Koper, 20. 8. 2015 Milan Gregori?