Ob nedavni vesti o smrti pisatelja Borisa Pahorja se je in se bo ?e usula iz medijev skoraj
nepregledna mno?ica informacij o njegovem viharnem in pokon?nem ?ivljenju ter o
njegovem izjemnem ?ivljenjskem opusu. V tem kratkem sestavku pa ?elim prispevati le nekaj
misli, Pahorjevih in druga?nih, in kak manj poznan utrinek iz njegovega ?ivljenja.
Aprila 2010 je dnevni tisk poro?al (Delo, 21. 4. 2010), da je bil pisatelj Boris Pahor na razpisu
MO Ljubljana za podelitev priznanj predlagan kot eden od kandidatov za prejem priznanja.
Ker je pri tem potrebno soglasje kandidata, da se strinja s kandidaturo, je bilo ob dostavi
predloga dogovorjeno, da bo za pisateljevo soglasje poskrbela razpisna komisija pri MO
Ljubljana. Vendar tega bi naj ne storila ter je Pahorja izlo?ila iz seznama kandidatov za
priznanje. Pri tem bi naj predsednica komisije celo zvalila krivdo za Pahorjev izpad na
predlagatelja, ker da ni predlo?il pisateljevega soglasja. Na kar pa je predlagatelj ostro
protestiral in proglasil izjavo predsednice komisije za la?. Slednja se je potem izgovarjala, da
se bodo Pahorju itak primerno oddol?ili na sve?anosti ob razglasitvi Ljubljane za svetovno
prestolnico knjige, vendar je vse to spominjalo bolj na poskus, da bi si komisija oprala obraz
pred javnostjo. V Wikipediji pa lahko preberemo, ?esar v medijih nisem zasledil, da pa je
Pahor odklonil ponujeno priznanje ?astnega me??ana Ljubljane z utemeljitvijo, da se je
Ljubljana po prvi svetovni vojni obna?ala ma?ehovsko do slovenske Primorske. Kar bi lahko
pomenilo, da je komisija prikrila pred javnostjo ta neprijeten incident. Ima sicer pravico, da
podeli priznanje komurkoli se ji zdi, ni imela pa pravice, da zavaja javnost glede vzrokov
nepodelitve priznanja Pahorju. Prav tako iz Wikipedije lahko tudi zvemo, da je decembra
2009, v ?asu ?upanovanja Roberta Dipiazze, Pahor odklonil tudi ponujeno ?astno me??anstvo
Trsta, ker v utemeljitvi ni bilo omembe njegovega nasprotovanja italijanskemu fa?izmu.
Sprejel ga je kasneje, ?ele leta 2013, pod ?upanovanjem Roberta Cosolinija, ko je bila, o?itno,
utemeljitev korektna. V o?i bode tudi dejstvo, da je prejel Pre?ernovo nagrado ?ele v
osamosvojeni demokrati?ni Sloveniji (1992), kar bi lahko pomenilo, da mu je prej?nji re?im ni
privo??il. K zgodbam o Pahorjevih priznanjih sodi tudi dejstvo, da so se nacionalisti?no zadrti
tr?a?ki ob?inski svetniki uprli ob enem od poskusov, da bi Pahorju podelili naziv ?astnega
me??ana Trsta.
V svojih spisih je Pahor ?e v zgodnjih povojnih letih bi?al na?ega in druge nedemokrati?ne
komunisti?ne re?ime in si s tem prislu?il prepoved vstopa v Jugoslavijo za ve? let. Pri ?emer je
vztrajno opozarjal, da smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni izgubili zgodovinsko
prilo?nost, da bi iz novonastalih dru?benih sprememb ustvarili novo duhovno vstajenje, ki bi
?rpalo navdih in mo? iz so?itja in dialekti?nega razmerja dveh svetovnih nazorov, dveh etik,
dveh eshatologij?in bi tako lahko bili v srcu Evrope zgled edinstvenega dru?benega in hkrati
kulturnega koncepta oz. projekta. Namesto tega pa je en svetovni nazor pohodil drugega in
dru?ba je neustavljivo drvela v napa?no smer. Ni bilo ve? nikogar, ki bi potegnil zavore,
dokler se ni stvar sesula sama vase.
Pred ve? leti je Boris Pahor na pobudo Slovenskega panevropskega gibanja, z dr. Francetom
Bu?arjem na ?elu, prejel posebno priznanje Pravne fakultete v Ljubljani. Slovesnosti sem se, v
dru?bi ?e drugih predstavnikov koprske civilne dru?be, udele?il tudi sam. Pri tem so mi
organizatorji sve?anosti dovolili, da s kratkim nagovorom tudi jaz po?astim slavljenca. Dejal
sem: V Tr?a?kem zalivu imamo, ob nekaj manj?ih, dva velika svetilnika. Eden je na obali v
Barkovljah, na obrobju Trsta. Drugi pa nekoliko vi?je, na Kontovelski cesti ?t. 71, kjer stanuje
gost dana?njega slavja. Prvi s svojim svetlobnim sijem ka?e pot v varen pristan ribi?em,
mornarjem in ladjam. Drugi pa s svojo jasno, tehtno in pogumno besedo ter s svojo
pokon?no dr?o ?ar?i svojo misel, svojo energijo in svoja sporo?ila ?irom po Primorski in ?e
mnogo dlje ter usmerja slovenstvo in ?ir?e ?love?ko ob?estvo v njihov varen pristan. Ko se
znajdemo na razpotjih, ko tavamo v dvomih in i??emo opore, svetilnik na Kontovelski 71
nikoli ne zataji. Ob slehernem pomembnem dogodku, ki ga pre?ivlja na? narod onstran in
tostran izginjajo?e meje, svetilnik zasije in nam kot nepogre?ljiva referen?na to?ka koli?i
smer in daljo poti.
K povedanemu bi dodal le ?e to, da je od?el ?lovek, ki je preizkusil vse, kar je komu dano
preizkusiti, to je pekel in nebo (Du?an Jelin?i?). Pa ki je surovo do?ivel apokalipti?ne
totalitarnosti in razse?nosti ni?a (Patrizia Vascotto), in ?igar dela predstavljajo odziv na
najvi?je vrline ?lovekovega ?utenja (Pietro Spirito). Naj po?iva v miru!