Revizija ali dopolnjevanje zgodovine?
V izogib nesporazumom naj za uvod poudarim, da je v tem sestavku pod pojmom revizija zgodovine mi?ljeno sprotno dopolnjevanje podobe nekega zgodovinskega razdobja na podlagi znanstvenih ugotovitev, ne pa revizija v negativnem smislu besede. To je prirejanje zgodovine svojim potrebam prek zamol?evanja zgodovinskih dejstev, njihovega potvarjanja, zmanj?evanja njihovega pomena ipd., iz ideolo?kih, politi?nih ali drugih motivov, kar je v na?i dru?beni stvarnosti tudi prisotno pri obeh straneh v sporu.
Izhajajo? iz povedanega ugotavljam, da predvsem dolo?eni krogi tranzicijske levice ?e dolgo ?asa zganjajo vik in krik o domnevnih poskusih revizije zgodovine v njenem slab?alnem pomenu besede, ki naj bi jo vsiljevala v vojni pora?ena stran. Pri tem pa odmislijo, da je z demokratizacijo slovenske dru?be in s postopnim uveljavljanjem svobode misli in besede za?ela prodirati na dan tudi sen?na plat resnice o medvojnem in povojnem ?asu, ki so jo sami zamol?ali, in so tako sami bili prvi revizorji zgodovine v njenem negativnem smislu. In ta nova odkrita dejstva o revolucionarnem nasilju, o medvojnih in povojnih pobojih, o pola??anju premo?enja pobitih, o nasilju nad Cerkvijo in verniki, o montiranih povojnih procesih idr., so pa? sesula najprej nekdanjo razgla?eno veli?astnost revolucije in potem za?ela po krivici metati temno senco tudi nad ustvarjen pretiran sijaj in slavo NOB. Nosilci tega procesa so bili zlasti mlaj?i zgodovinarji, ki se niso zadovoljili z dosedanjim prikazom navedenega obdobja in njegovimi interpretacijami, kot tudi tisti del starej?ih zgodovinarjev, ki jim je bilo v prej?njem re?imu onemogo?eno, da bi objavljali tudi zamol?ana zgodovinska dejstva in svoje poglede nanje. To je vneslo zlasti v bor?evske vrste in v kroge njihovih uradnih zgodovinarjev velik nemir ter so se za?ela vrstiti alarmantna opozorila, da bi naj bi bila v teku revizija zgodovine v navedenem slab?alnem pomenu besede, kot da bi ?lo pri tem za kako kriminalno po?etje.
Zakaj je revizija zgodovine potrebna?
Prvi? zaradi tega, ker praviloma za?enjajo zapisovati zgodovino zmagovalci, ki jo prilagojujejo svojim potrebam, in v primeru totalitarnih re?imov predvsem potrebi po legitimaciji in utrditvi svoje oblasti. Kajti vojskujo?e se strani, vklju?no z zmagovalci, po?enjajo v krutem ?asu tudi umazane stvari, ki jih posku?ajo zamol?ati ali vsaj zmanj?ati njihovo te?o in pomen. Drugi?, tudi sami zgodovinarji zaradi zunanjih pritiskov ali lastnega ideolo?kega prepri?anja lahko pristransko prikazujejo ali interpretirajo posamezna dejstva ali dogodke. Tretji?, zgodovinska dejstva prihajajo na dan v dalj?em ?asovnem razdobju in novi podatki, kot npr. tisti o medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju, lahko pomembno spremijo prvotno prikazano podobo zgodovine nekega obdobja. ?etrti?, na pisanje zgodovine vpliva tudi duh ?asa oz. uveljavljena ali vsiljena lestvica vrednot vsakokratnih nosilcev dru?bene mo?i. ?e npr. presojamo medvojni in povojni ?as z vidika tedanje revolucionarne ideologije, so bila npr. preganjanja in poboji resni?nih in potencialnih politi?nih nasprotnikov revolucije, njihove razlastitve idr. za nosilce revolucije neizogibna in logi?na dejanja. ?e pa gledamo nanje z dana?njega zornega kota, ko smo na vrh lestvice dru?benih vrednot ponovno postavili, med ostalim, tudi nedotakljivost ?ivljenja in lastnine, ?lovekove pravice, pravno dr?avo itn., pa so bili navedeni revolucionarni ukrepi zavr?ena dejanja. In, ne nazadnje, se zgodovina presoja tudi z vidika izida oz. rezultata nekega dogajanja, kar v primeru revolucije pomeni, da je ?lo za zablodo, ki se jo danes sramujejo in se ji odpovedujejo tudi njeni nosilci, ter so tudi zaradi tega oni sami revizionisti lastne zgodovine v njenem slab?alnem pomenu besede. To pa, seveda, ?e ne pomeni, da se v tem procesu dograjevanja zgodovine lahko prevrednotijo vse njene sestavine. Kot npr. ugotovitve, kdo je bil zmagovalec in kdo pora?enec, ali pa kdo je bil z vidika ?ir?ega svetovnega spopada na zavezni?ki strani in kdo na strani sil nacifa?izma, pa recimo tragi?no dejstvo, da je pora?ena stran sprejela oro?je iz rok okupatorja idr. Bo pa treba na novo izrecno poudariti, da zmagovita stran ni bila samo NOB, ki je nedvomno veliko dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ampak tudi revolucija, ki je s svojimi zavr?enimi dejanji sama kot prva najbolj omade?evala NOB. Kot bo treba tudi zapisati, da premagana stran ni bila samo kolaboracija, ampak tudi protikomunisti?ni odpor, za katerega je ?as pokazal, da je bil legitimen in upravi?en, saj se je komunizem zaradi svojih zablod, nedemokrati?nosti in krutega nasilja povsod po Evropi sesul sam vase. Opisano dograjevanje zgodovine tako ne predstavlja negativne revizije zgodovine, ampak njeno dopolnjevanje z novimi zgodovinskimi dejstvi, njeno bolj kriti?no presojanje in ?i??enje navlake. Zato je v tem smislu sleherni pravi zgodovinar nujno hkrati tudi revizionist ter se revizije bojijo predvsem tisti, ki so si zgodovino prilagodili svojim potrebam.
Nasprotniki revizije zgodovine kot njeni glavni revizionisti
Alarmantna svarila zmagovalcev, to je levi?arskih krogov, o domnevni negativni reviziji zgodovine postajajo neresna tudi spri?o ?e navedene okoli??ine, da so namre? bili z zamol?evanjem relevantnih zgodovinskih dejstev sami prvi in najve?ji revizionisti zgodovine. Drugi?, so npr. v povojnem obdobju vsi hoteli biti tudi revolucionarji, so si to zapisovali na svoje grobove, postavljali revoluciji spomenike, pisali skladovnice knjig o njej, po njej imenovali trge, ulice ipd, danes pa skoraj nih?e od njih revolucije niti ne omenja ve?. Vsi so samo ?e borci za osvoboditev, vendar zgolj izpod okupatorja, ker namre? konec vojne v Sloveniji ni prinesel ljudem tudi politi?ne svobode, kot se je to zgodilo v Zahodnem svetu, ampak novo, rde?o okupacijo. Med negativne revizioniste npr. sodi tudi sama stranka SD, duhovni dedi? komunisti?ne partije, ki se je v primernem trenutku, kot je to lepo zapisal Janez Jerov?ek (Reporter, 3. 11. 2008), nebogljeno re?evala iz revolucionarne godlje tako, da se je preimenovala v socialne demokrate, to je v stranko, ki so jo komunisti vso zgodovino zani?evali, ena?ili z nacisti, fa?isti, izdajalci. Pri ?emer je ?e opozoril, da to, kar se danes razgla?a za slovensko levico, ni levica, temve? pomeni me?anje med seboj nekonsistentnih konceptov, od zagovarjanja kapitala in tajkunov, do zahtev po bolj izraziti socialni dr?avi. Dr. Janko Kos pa je ?e pripomnil (Demokracija, 22. 10. 2009), da bo glavni nauk revizije predvsem ta, da za konstituiranje slovenske nacije niso zaslu?ne samo sile, ki so se samooklicale za napredne, kot liberalizem ali marksizem, ampak tudi tiste, ki so s svojo konservativnostjo Slovencem omogo?ile, ne samo pre?ivetje, ampak predvsem uspe?no prehajanje v evropsko politi?no, socialno in duhovno kulturo. K ?emur bi sam ?e dodal, da zlasti z njihovim odlo?ilnim prispevkom pri demokratizaciji slovenske dru?be in ustanovitvi slovenske dr?ave.
Koper, 14. 7. 2015 Milan Gregori?