Na?a pisana ?ir?a dru?ina in njeni verski vzgojni problemi
S soprogo ?iviva v malem zaselku pod hribom osamelcem z vasico in cerkvijo na vrhu hriba in tik nas je tudi dom sinove dru?ine s tremi otroki, vnuki, ki pa so ?e zrastli in odleteli izpod doma?ega krova ter si spletli svoja gnezda. V verskem pogledu smo bili razli?no vzgojeni. Sam se nisem pri?teval med verne v klasi?nem smislu. Bli?e mi je bila misel, ki jo je nekje zapisal dr. Andrej Capuder, ki sem jo ?e nekajkrat omenil, da je namre? Evropa v zadnjih dvesto letih ustvarila ?loveka, ki sam ureja odnose s svojim Bogom, brez posrednikov in Cerkve, in ki ga ni mogo?e kar tako pri?tevati med brezbo?nike. Sam bi k temu ?e dodal, da je Bog, ?e je, en sam in od nas vseh, od celega ?love?tva, ne glede na to, kako si ga posamezne civilizacije predstavljajo, in je predvsem v nas, ljudeh, in ne nujno zgolj v Cerkvah. Je v na?em srcu ali du?i, je na? notranji glas, ki nam govori, kaj smemo in ?esa ne smemo delati. In ?e je pravi?en, bo sodil predvsem na?a dejanja in ne toliko besede ali molitve. Zato, ko sem otrokom in vnukom dopovedoval, da morajo ?iveti ustvarjalno, pokon?no, samozavestno in zdravo, sem jim na koncu ?e zabi?al, da predvsem pa po?teno. To je tako, da ohranja? ?isto vest in svoj notranji mir oziroma svoje ?love?ko dostojanstvo, brez ?esar ?ivljenje nima pravega smisla. Kako to ohranja?, pa nam pove deset bo?jih zapovedi. Treba si jih je izpisati, pribiti na vidno mesto, da jih ima? vedno pred o?mi, ter se jih predvsem dr?ati, ker te varujejo pred najhuj?im. Naj se svet ?e tako odmika od vere, ostaja deset bo?jih zapoved eden temeljnih zakonikov ?lovekovega ?ivljenja.
Soproga, ki izhaja iz dru?ine, kjer je bila mati verna, o?e pa ne, tudi ?e je ?ivel kot vzoren kristjan, je ?la bolj po o?etovih stopinjah, pa ?eprav ob ve?jih praznikih rada stopi v cerkev, se prekri?a in tudi kaj pomoli. Podobno je tudi s sinom. Nevesta pa je globoko verna in nas je zaprosila, da bi ji pomagali vzgajati otroke v kr??anskem duhu, oziroma, da ne bi spodkopavali njene vzgoje otrok. Pri tem nam je dala ?utiti, da ji to veliko pomeni. Ko bodo odrasli, je dejala, pa naj gredo vsak svojo pot. To smo ji obljubili in potem to tudi vestno izpolnjevali. Tako sva s soprogo pogosto vozila vnuke k cerkvenim obredom, k nauku, med skavte in ?e kam drugam. No, in ob teh prilo?nostih so se mi primerile tudi nekatere nenavadne, a prijetne prigode.
Nenavadni in lepi trenutki verskega ?ivljenja dru?ine
Nekega dne sem z vnuki prisostvoval sv. ma?i v bli?nji ?upnijski cerkvi. Po kon?anem obredu je ?upnik na dvori??u pred cerkvijo pristopil k nam in me okaral, da v cerkvi ne premikam ustnic. O?itek me je nekoliko neprijetno presenetil. Po kratki zadregi sem se zna?el ter ga vpra?al, ?e je prepri?am, da on, ki premika ustnice, bolj ?uti in razmi?lja o vsebini molitve kot jaz. K temu sem ?e dodal, da se mi zdi druga polovica O?ena?a ena najlep?ih molitev na svetu. ?lovek je umolknil, zadrega se je preselila na njegovo stran in tako smo razgovor tudi kon?ali. Ve? let za tem sem imel predavanje na ?tudijskih dnevih Draga, po katerem je pristopil k meni isti ?upnik in mi ?estital za nastop, reko? pri tem tudi, da naj si sovra?nika se?eta v roke. Izjava ni bila mi?ljena dobesedno, saj je njegov obraz izra?al nekaj povsem nasprotnega. Lepo gesto sem sprejel z veseljem in jo pospremil z besedami, da med kristjani ne sme biti sovra?tva, kar je tudi pritrdilno sprejel. ?lo je za pristno gesto sprave, ?eprav sam nisem gojil nobene zamre zaradi tistega premikanja ustnic.
Drugi dogodek se mi je primeril ob sveti birmi vnukov dvoj?kov, pun?ke in fantka. Oba sta izrazila veliko ?eljo, da bi jima ?la za botra babi in noni?, kot so naju vnuki krstili. Midva s soprogo bi to prav rada storila, vendar nisva imela vseh papirjev v redu. Krst, obhajilo in birmo sva imela za seboj, manjkal pa nama je sveti zakon cerkvene poroke. Da ne omenjam pri tem posebej mojega kratkega turbulentnega zakona s partijo in hrupne izklju?itve iz nje. Kako sedaj re?iti ta vozel? Nekega ve?era smo povabili na dom mladega ?upnika, ki je tedaj upravljal na?o faro in mu pojasnili to na?o veliko zadrego. Nekoliko je pomol?al, vendar ni dolgo premi?ljeval. Dejal je, da smo toliko naredili za te otroke, tudi za njihovo kr??ansko vzgojo, da ne more druga?e, kot pristati na to, da sva jima lahko botra. Tako smo na dan svete birme v vrsti odkorakali iz bli?nje ?upnijske cerkve, oboji ponosi, vnuki na babi in noni?a in midva na vnuke.
Tudi sicer so bili v na?i ?ir?i dru?ini lepi trenutki, ko smo se ob praznikih, rojstnih dnevih, diplomah ali drugih prilo?nosti zbrali na skupnem kosilu ali ve?erji, enkrat pri babi in noni?u, drugi? na sinovem domu. Pred za?etkom obeda smo se v?asih, zbrani okrog mize, prijeli za roke in se, verni in neverni zahvalil Bogu za darove na mizi ter se mu priporo?ali, da bi obvaroval hudega na?e dru?ine in pomagal, da bi na?i vnuki in potem ?e njihovi otroci na?li v ?ivljenju svojo pravo pot.
Ob poteh v cerkev smo se spoznali tudi z drugimi vernimi krajani na?e farne podru?nice in se z njimi zlili v pravo ob?estvo. Skupnost, ki smo jo gojili in obnavljali, ko smo se ob praznikih shajali pred cerkvijo, zlasti po kon?anem ma?nem obredu, ter ob mizi, polni doma?ih dobrot, ki so jih prinesle gospodinje, u?ivali lepoto bivanja na hribu, ki je s svojo cerkvico povzdignjen k Bogu, in ki kot osamelec ?e sam po sebi razkriva lepoto stvarstva, ki sega od Jadranskega morja prek predalpskega pogorja, Sne?nika, U?ke, Slavnika, Vrem??ice, Nanosa itn. pa vse do Julijskih Alp, s ponosnim Triglavom na vrhu.
Koper, 23. 6. 2021 (Podatki o avtorju v uredni?tvu)