Nekaj jubilejev, kot npr. stoletnica Rapalske pogodbe (12. 11. 1920), ki nam je prinesla gorje

fa?izma, pa Mare?ganski upor (15. 5. 1921), kot prvi protifa?isti?ni upor na slovenskih tleh in

verjetno tudi v Evropi, ter vsakoletno obhajanje italijanskega Dneva spomina (10. februar) na

tragi?ni eksodus, z nezgre?ljivo obredno demonizacijo Slovencev, me je spodbudilo, da na

kratko osvetlim zgodbo, kako je Italija obvarovala svoje vojne zlo?ince pred kaznijo. Iz

italijanske revije Contemporanea (?t. 3, julij/2001) namre? zvemo, da se je Italija kot

pora?ena dr?ava po vojni soo?ala z zahtevami dr?av, ki jih je med vojno okupirala, da jim

izro?i osumljene italijanske vojne zlo?ince. Kajti 38. ?len Mirovne pogodbe (1946) je dolo?al,

da mora Italija poskrbeti za aretacijo oseb, osumljenih vojnih zlo?inov, ter jih predati

prizadetim dr?avam. ?emur pa se je, kot bomo videli v nadaljevanju, kr?evito upirala in se

temu tudi ognila.

Problemati?na preiskovalna komisija in politi?na kontaminiranost italijanskega to?ilstva

Zavezniki so ?e julija 1945 predali Italiji sezname italijanskih dr?avljanov, osumljenih vojnih

zlo?inov na ozemljih okupiranih dr?av Balkana in deloma Afrike, z namenom, da jih Italija

aretira in preda prizadetim dr?avam. Italijanske oblasti pa so, v nasprotju z dolo?bami

Mirovnega sporazuma, uveljavljale pravico, da bi same sodile svojim vojnim zlo?incem na

tujih tleh, ter jih niso bile pripravljene izro?iti drugim dr?avam. To so, kot bomo videli v

nadaljevanju, tudi dosegle ter nobeden od osumljenih italijanskih vojnih zlo?incev ni bil nikoli

predan okupiranim dr?avam. Tudi sicer je italijanska diplomacija vlagala vsakr?ne napore, da

bi s povojnimi mirovnimi in drugimi sporazumi ne bila preve? kaznovana. Prizadete dr?ave pa

so julija 1945 predale sezname italijanskih vojnih zlo?incev tudi Komisiji OZN za vojne zlo?ine

(United Nations War Crime Comission). Seznami, ki sta jih predlo?ili Jugoslavija in Albanija,

pa so bili objavljeni v italijanskem tisku ?e februarja 1945. Velika Britanija in ZDA pa sta takoj

po vojni na lastno pobudo za?eli s sodnimi postopki proti nekaterim italijanskim vojnim

zlo?incem ter je bilo nekaj obto?encev tudi obsojenih na smrt in ustreljenih, kar je izzvalo

velik preplah v italijanski javnosti. Zato je Italija leta 1947 pohitela z ustanovitvijo lastne

preiskovalne komisije v okviru ministrstva za obrambo, ki naj bi prou?ila okoli??ine v zvezi z

italijanskimi vojnimi zlo?ini na zasedenih ozemljih. Svojo zahtevo po obravnavanju lastnih

vojnih zlo?incev s strani italijanskega sodstva je v primeru Jugoslavije utemeljevala tudi z

dvomom v pristranskost jugoslovanskih sodi?? in z bojaznijo, da bi predaja zlo?incev

Jugoslaviji izzvala silovite reakcije v italijanski javnosti zaradi krutih zlo?inov, ki so jih tudi

jugoslovanske oblasti izvr?ile nad Italijani na obmejnih podro?jih. Po mnenju komentatorjev

revije Ceontemporanea pa bi naj bil cilj italijanskih oblasti obsoditi krivce za zlo?ine na mile

zaporne kazni ter jih potem ob primernem trenutku pomilostiti. Zato je predsedstvo

italijanske vlade zahtevalo od ministrstva za obrambo, naj pospe?i preiskavo vojnih zlo?inov

na zasedenih ozemljih, da bi s tem Italija pokazala pripravljenost, da bo sama obra?unala z

lastnimi vojnimi zlo?inci, in s tem omilila mednarodni pritisk za njihovo izro?itev tretjim

dr?avam. Tako je preiskovalna komisija jeseni 1946 pohitela in objavila prvi seznam

osumljenih vojnih zlo?incev ter ga predala v obravnavo to?ilstvu. Na njem so bili npr. tudi

generali Mario Roatta, Mario Robotti in Gherardo Magaldi ter podpolkovnik Vincenzo

Sorrentino. Izro?itev prvih dveh je zahtevala Jugoslavija, a sta bila, ?al, ?e takrat ube?nika

(latitante). Magaldi se je zatekel v ?vico, Sorrentino pa je bil tedaj v zaporu v Jugoslaviji in

tam kasneje tudi obsojen ter ustreljen. Na naslednjem seznamu, decembra 1946, sta bila

med osmimi osumljenci tudi general Gastone Gambara in Visoki komisar Ljubljanske

pokrajine Emilio Grazioli, katerih izro?itev je tudi zahtevala Jugoslavija. Do maja 1947 se je

?tevilo s strani preiskovalne komisije ovadenih zlo?incev povzpelo na osemnajst. Med tem

?asom pa je bila zavezni?ka voja?ka oblast v Italiji ukinjena ter bi v novih pogojih Jugoslavija

ne mogla ve? svojih zahtev po izro?itvi italijanski vojnih zlo?incev naslavljati na zavezni?ke

voja?ke oblasti, ampak na italijanske, s katerimi pa tedaj ?e ni imela diplomatskih odnosov,

kar je bil za Italijo nov razlog za zavla?evanje in zavra?anje jugoslovanskih zahtev. Hkrati pa je

vi?ji voja?ki to?ilec Umberto Borsari poro?al italijanski vladi, da so pri prou?evanju okoli??in

italijanskih vojnih zlo?inov na jugoslovanskem ozemlju ugotovili hkrati tudi �grozljive

krutosti�, ki so jih na obmejnih podro?jih izvr?ile jugoslovanske oblasti nad Italijani.

Predstavnik zunanjega ministrstva Castellani pa je direktno priznal, da je bila osvetlitev

navedenih krutosti �eden od namenov� preiskovalne komisije kot predpogoj za odklonitev

jugoslovanskih zahtev po predaji italijanskih vojnih zlo?incev. Kar bi lahko pomenilo, da je

bila pomembna naloga komisije za raziskovanje italijanskih vojnih zlo?inov na

jugoslovanskem ozemlju prav raziskovanje vojnih zlo?inov jugoslovanskih oblasti, izvr?enih

nad Italijani. Iz citirane revije ?e zvemo, da je to?ilstvo v navedenih okoli??inah zavla?evalo z

za?etkom postopkov proti ovadenim italijanskim vojnim zlo?incem iz seznamov preiskovalne

komisije, med ostalim tudi iz slede?ih razlogov. Prvi?, ker bi nameravane mile kazni izzvale

ostre reakcije Beograda in mednarodne javnosti, in, drugi?, ker so se bli?ale parlamentarne

volitve (1948) in bi morebitna obsodba zlo?incev izzvala v javnosti reakcije, ki bi politi?no

?kodovale tedanji italijanski vladi. Po podatkih revije tako ni bil nih?e od ovadenih nikoli niti

obto?en niti obsojen. Bilo je izdanih nekaj zapornih kazni, vendar je bila prizadetim dana

mo?nost, da se pravo?asno poskrijejo ali umaknejo v tujino. Kaznovanih je bilo le nekaj tistih

ljudi, ki so jih takoj po vojni aretirale in obsodile zavezni?ka voja?ka uprava v Italiji in oblasti

prizadetih dr?av.

Poslednji poskus kaznovanja italijanskih vojnih zlo?incev na ozemlju Slovenije

Poslednji poskus kaznovanja italijanskih vojnih zlo?incev na ozemlju Slovenije je bil izvr?en v

za?etku leta 1999 z iz?rpno, utemeljeno in dokumentirano ovadbo, ki jo je na pobudo

Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro, s prvopodpisanim avtorjem tega prispevka, pripravil

odvetnik Du?an Puh in jo vlo?il pri Okro?nem dr?avnem to?ilstvu v Ljubljani. Ovadenih je bilo

54 oseb, osumljenih vojnega hudodelstva in genocida. Ovadbi se je pridru?ilo 11 razli?nih

organizacij in zdru?enj ter prek 200 posameznikov. Ovadba je o?itno oble?ala zapra?ena v

predalih to?ilstva, kajti na ve?kratne nekajletne urgence ovaditeljev se je to?ilstvo

opravi?evalo s suhoparnimi odgovori, da ?e niso prejeli zapro?enih dodatnih podatkov s

strani italijanskih oblasti. O?itno kar ?e naprej ?akajo nanje.

Tinjan, april 2021 Milan Gregori?