Pljunka, ki ga je na Facebooku novinarka Evgenija Carl vrgla v obraz predsedniku Borutu Pahorju (e-

Maribor, 19. 7. 2020), �da je namre? selfi hlapec fa?istom�, pa da �je kolaborant zgodovinskega

revizionizma�, in da je njegov poklon pred bazovi?ko fojbo �?e nikoli videna sramota�, ne bom

posebej komentiral, ker ?e sam po sebi veliko pove o avtorici. Sicer pa zadnje ?ase od slovenske

levice skoraj ni mogo?e pri?akovati ?esa drugega kot ?ol?nost in agresivnost proti Jan?evi koaliciji,

Borutu Pahorju, Cerkvi in drugim razli?no misle?im ljudem. S ?emer pa nehote utrjuje in povezuje

predvsem pomladno stran, si odtujuje politi?no sredino (SMC, DESUS), ?ali celotno versko ob?estvo,

ter si odbija zmerne razumni?ke kroge in celo predsedstvo republike, vklju?no s ?irokim slojem

javnosti, ki ga podpira. Zaradi ?esar si levica sama zapravlja mo?nost priti na oblast in, o?itno zaradi

tega tudi besni.

?e odmislim pljunek in preidem k bistvu problema oz. k argumentom obravnavane teme, bi dejal, da

se Borut Pahor v Bazovici ni priklonil nobenim fa?istom, ampak okrog 3.000 ?rtvam, ki so jih po skoraj

soglasnih ugotovitvah zgodovinarjev jugoslovanske oblasti takoj po vojni ugrabile na prostoru biv?e

Julijske Krajine (Trst, Gorica, Istra, Kvarner), jih izvensodno pobile, neznano kje zagreble ali pa

pometale v kra?ka brezna ?irom Krasa in Istre. In tem nesre?nikom, ki so ostali brez groba, in s tem

bili ?e po smrti oropani slehernega ?love?kega dostojanstva, so italijanske oblasti postavile skupen

spomenik ob bazovi?ki fojbi, ki je mesto bole?ine za svojce, ki tam objokujejo svoje drage. Pahorjeva

prisotnost pred bazovi?ko fojbo tako ni nobena sramota, ampak pietetno dejanje in gesta sprave. Bil

je namre? skrajni ?as, da Slovenija prizna ta zlo?in, in se tem ?rtvam pokloni. Kot je bil skrajni ?as, da

se tudi Italija pokloni ?rtvam fa?isti?nega nasilja ter s tem opravi?i za zlo?ine in neizmerno gorje, ki ga

je fa?izem povzro?il Slovencem, zlasti Primorcem. In zraven tega ?e vrne Narodni dom v Trstu

slovenski skupnosti. Predsednika sta s to gesto re?evala ?ast svojih dr?av in odprla novo stran v

medsebojnih odnosih. Ve?ina sredstev javnega obve??anja na Primorskem, v osrednji Sloveniji, Italiji

in tudi drugod po Evropi je to sprano dejanje pozdravila in tega priznanja ne morejo zmanj?ati prav

nobeni pljunki.

Pahorjev poklon v Bazovici tudi ni noben zgodovinski revizionizem v slab?alnem pomenu besede, kot

ga ?eli prikazati Carlova. Dr. Janko Kos je nekje zapisal (Demokracija, 22. 10. 2009), da je revizija

zgodovine, v njenem pozitivnem smislu, neizogibna in to iz slede?ih razlogov. Prvi?, ker lahko

zgodovinarji zaradi zunanjih pritiskov ali lastnega ideolo?kega prepri?anja pristransko prikazujejo ali

interpretirajo posamezne dejstva in dogodke. Drugi?, ker prihajajo zgodovinska dejstva na dan v

dalj?em ?asovnem obdobju in novi podatki, kot so npr. tisti o medvojnem in povojnem

revolucionarnem nasilju, lahko pomembno spremenijo prvotno prikazano podobo zgodovine nekega

obdobja. Tretji?, ker na presojo zgodovine vpliva tudi duh ?asa oz. uveljavljena ali vsiljena lestvica

vrednot vsakokratnih nosilcev dru?bene mo?i. Medvojni in povojni revolucionarni poboji

nasprotnikov revolucije, razlastitve premo?enja ipd. so bili npr. za vernike revolucije neizogibna

dejanja. ?e pa gledamo nanje z dana?njega zornega kota, ko smo na vrh lestvice dru?benih vrednot

znova postavili nedotakljivost ?ivljenja, lastnine, ?lovekove pravice ipd., pa so bili navedeni ukrepi

zavr?ena dejanja in smo jih, kolikor se je dalo, odpravili. Poleg tega se zgodovina presoja tudi z vidika

izida oz. rezultata nekega dogajanja, kar v primeru revolucije pomeni, da je ?lo za zablodo, ki se je

danes sramujejo tudi njeni nosilci. Vsi so namre? samo ?e borci za svobodo, nih?e je ne omenja ve?,

nih?e si je ne zapisuje ve? na svoje grob, ne postavljamo ji ve? spomenikov itn. Tako so predvsem

nosilci revolucije revizionisti lastne zgodovine in to v njenem negativnem pomenu besede, ker kar

naprej posku?ajo prikriti neprijetna dejstva. In na koncu za?enjajo zgodovino zapisovati zmagovalci, ki

jo prilagajajo lastnim potrebam, skrivajo svoja umazana dejanja ipd.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z na?o novej?o zgodovino. Narodno osvobodilni boj je in ostaja

veliko dejanje slovenskega naroda. Vendar je komunisti?no vodstvo ta boj zlorabilo za izvedbo

revolucije, ki si je umazala roke z nepojmljivimi zlo?ini, ki jih je poskrila po vsakr?nih kra?kih breznih,

odslu?enih rudni?kih rovih ali zagrebla v protitankovske in druge jarke. Z demokratizacijo in

ustanovitvijo slovenske dr?ave pa so ti zlo?ini izbruhnili na dan z vso silovitostjo. Omenjenih 3.000

?rtev v biv?i Julijski krajini je le neznaten del te velike tragedije. V dneh, ko se zgra?amo nad

genocidom okrog 8.000 muslimanov v Srebrnici, bi morali javno objaviti tudi referat Aleksandra

Rankovi?a v zvezni skup??ini v Beogradu, januarja 1951. V njem je namre? poro?al (Reporter, 24. 10.

2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem ?asu, od leta 1945 do leta 1951, pobitih, prete?no

izvensodno, 568.000 ljudi, to je ni? manj kot za 60 Srebrnic, ali kar najve?ji genocid v zgodovini

jugoslovanskih narodov. 3,777.776 pa naj bi bilo zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih

gulagih. Po podatkih dr. Milka Mikole, zbranih na podlagi arhivskih gradiv, pa naj bi bilo na slovenskih

tleh izvensodno pobitih okrog 14.000 Slovencev in ve? kot 100.000 pripadnikov ostalih jugoslovanskih

narodov, pa 25. politi?nih zapornikov, 60.000 nasilnih razlastitev premo?enja itn. In, kon?no, so

krvniki v Srebrnici (Milo?evi?, Karad?i?, Mladi? idr.) iz?li iz iste ?ole kot povojni eksekutorji in so to

po?eli ve?inoma z rde?o zvezdo na glavi. O zlo?inski naravi jugoslovanskega komunizma govori tudi

seznam dvajsetih najve?jih mno?i?nih morilcev, ki ga je objavil nem?ki ?asopis Bild. V njem se je

namre? z enim milijonom ocenjenih ?rtev zna?el tudi Tito, ?eprav je bil uspe?en vodja jugoslovanske

partizanske vojske in zmagovalec druge svetovne vojne. Zasedel je deseto mesto, kmalu za drugimi

velikimi vzorniki, kot so bili Mao Tse Tung (60 milijonov ?rtev), Stalin (40 milijonov), Hitler (20

milijonov), ?ang Kai ?ek (10 milijonov), Lenin (4 milijone), rde?i krvnik Pol Pot (2 milijona) idr. (gl.

knjigo Cirila Mraka Gre za Slovenijo, samozalo?ba, Ljubljana, 2018). ?e Evgeniji Carl vsa ta dejstva ne

povedo ni?esar, potem ji pa? ni pomo?i.

Koper, 20. 7. 2020. Milan Gregori?