Nekaj misli o pisateljevem liku in njegovem pogledu na svet
Ob visokem, nevsakdanjem Pahorjevem jubileju (108) se mi je zdelo primerno nekoliko
osvetliti pisateljev lik in prero?kost ter aktualnost njegovih sporo?il, pri ?emer bom presko?il
njegov curriculum vitae, njegova literarna dela ter skoraj nepregledno ?tevilo priznanj, ki jih
je prejel. Ob njegovem izjemnem intelektualnem opusu pa se zavedam, da je tak pregled
nujno nepopoln. V utemeljitvi za Pre?ernovo nagrado (1992) lahko preberemo, da je Pahor
mo? pokon?ne neuklonljive dr?e kot tudi mo?, ?igar misel odmeva ?iroko naokoli, tudi po
Evropi. Knjiga Glas iz zaliva pa nam predstavlja pisatelja kot naslednika ?irokega
liberalnega pogleda na svet, vendar ne v liberalisti?no ? ekonomskem, pa? pa v libertarnem,
svobodomiselnem pomenu besede. Pahor je tudi eden od pionirjev in o?etov slovenske
dr?ave in njene demokracije. Kajti v svojih spisih je ?e zgodaj govoril o pravici slovenskega
naroda do odcepitve in uresni?itve nacionalne svobode. In to v ?asu, ko je jugoslovanski
re?im zapiral ljudi zaradi takih mi?ljenjskih deliktov. Zato se je ob osamosvojitvi Slovenije z
mnogimi izmed nas razveselil, da je slovenski ?lovek ob ?tevilnih izgubljenih prilo?nostih le
ujel svoj zgodovinski trenutek. Ob prisostvovanju podelitve visokega priznanja pisatelju na
Pravni fakulteti v Ljubljani sem dejal, da imamo v Tr?a?kem zalivu, ob nekaj manj?ih, dva
velika svetilnika. Eden je v Barkovljah, ki ka?e pot v varen pristan ribi?em, mornarjem in
ladjam. Drugi pa je nekoliko vi?je, na Kontovelski cesti 21, kjer stanuje na? gost, ki s svojo
jasno, tehtno in pogumno besedo ter s svojo pokon?no dr?o ?ar?i svojo misel in svoja
sporo?ila dale? naokoli, tudi po Evropi, ter nas usmerja na pravo pot. Ko si je njegov mlaj?i
rojak Du?an Jelin?i? zastavljal uganko, imenovano Boris Pahor, si je poskusil odgovoriti, da je
morda njegova bogata in vsestranska ?ivljenjska izku?nja tista, ki mu daje mo?, du?evno
zdravje in mladost. To je, preizkusiti vse, kar je dano ?loveku preizkusiti. Pekel in nebo. O
Bogu je Pahor dejal, da nih?e nima monopola nad njim, nih?e si ga ne more lastiti. ?e je
Bog, je od nas vseh, ker je lahko samo v ?love?kih dejanjih. O Jezusu pa je menil, da je bil
bo?ji sin, kakor smo mi vsi bo?ji otroci?Vsak kristjan lahko re?e, da ima Boga za svojega
o?eta, ?e razumemo Boga kot bitje, od katerega vse prihaja in je vse v njem... Kot sta
razvijala svojo teolo?ko misel de Chardin ali pa Spinoza, ki mu je bil celoten Univerzum
bo?anstvo, pri ?emer naj bi ?lo za misteriozno velikansko silo, ki je temelj obstoja sveta,
pred katero se tudi Pahor klanja kot bitje. O Cerkvi pa je med ostalim dejal, da je skozi
zgodovino s svojimi duhovniki re?evala slovenstvo, a je hkrati s svojo politiko pred in med
vojno naredila mnogo ?kode.
O zavezanosti demokrati?nim vrednotam in prero?kosti njegovih sporo?il
Pahor je na svoji ko?i do?ivel strahotne razse?nosti vseh treh totalitarizmov. Vedno je bil
predvsem demokrat, s poudarjenim socialnim ?utom. Iz izku?enj je vedel, da nista ne desno
ne levo sama po sebi nujno nekaj absolutno dobrega. Hkrati je bil tudi neutruden borec za
zgodovinsko resnico. V svojih spisih je v zgodnjih povojni letih vizionarsko bi?al na?ega in
druge nedemokrati?ne komunisti?ne re?ime in si s tem tudi prislu?il prepoved vstopa v
Jugoslavijo za tri leta. V zvezi s povojno dru?beno ureditvijo pa je Pahor zgodaj ob?aloval, da
smo Slovenci po vojni zapravili zgodovinsko prilo?nost za uresni?itev neponovljive
slovenske izvirnosti, da bi namre? iz novonastalih dru?benih sprememb ustvarili novo
duhovno vstajenje, ki bi ?rpalo mo? iz so?itja dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh
eshatologij? V nasprotju s tem je en nazor pohodil drugega, voz je nezadr?no drvel v
napa?no smer in ni bilo nikogar, ki bi potegnil zavoro, ter se je stvar sesula sama vase.
Zavezanost narodu
Pahor se je med prvimi uprl Kardeljevi tezi, da je narodnostna identiteta drugorazrednega
pomena in zapisana smrti. Zaradi teh svojih prezgodnjih stali??, svoje podpore pluralizmu in
obsodbe nedemokrati?nih povojnih jugoslovanskih oblasti je pri?el v spor z njimi, kar je ob
objavi znamenitega intervjuja s Kocbekom v reviji Zaliv (1975) privedlo do navedene triletne
prepovedi vstopa v Jugoslavijo. Na sre?anju v prepolni dvorani koprskega muzeja (2004) je
npr. o?ital prej?njemu re?imu, da v narodni zavesti ni videl vrednote, temve? pomilovanja
vredno znamenje duhovne omejenosti. Medtem pa je sam prero?ko dejal, da so narodi
zgodovinske tvorbe, ki so nastale hkrati z razvojem civilizacije, in bodo pre?iveli vse ideolo?ke
konstrukte..., tudi globalizacijo, ki so ji narodi ovira za prevlado kapitala. Kajti veliki narodi
nimajo nobenih sku?njav, da bi se odrekli svoji identiteti. Opozoril je tudi, da znanstveniki
svetovnega slovesa vsevprek ?e zatrjujejo, da so vse kulture enakovredne, in da ni velikih in
malih jezikov, ampak so vsi izvirni in dragoceni. Nacionalizem v njegovem slab?alnem
pomenu besede je Pahorju zgodovinska zabloda, zvestoba lastnim koreninam, to je narodu,
jeziku in kulturi pa neprecenljiva vrednota. Proletarski internacionalizem pa je dajal
prednost razrednemu pred narodnostjo, kvaril na?o nacionalno zavest in jo ?e danes kvari, ?e
ne bo pri?lo do spremembe na ?olskem podro?ju?Zlasti pa je prispeval k uni?evanju
slovenstva v zamejstvu, kar je eden njegovih najve?jih grehov. Hkrati pa nosi odgovornost
tudi za protinarodno politiko nacionalizacije in prisilne kolektivizacije ter za povojne poboje
nasprotnikov, ki niso spadali v zamisel in juna?tvo odpora proti okupatorju, ampak v
samovoljno po?etje ma??evalnih in oblasti ?eljnih likvidatorjev. V svoji sveti jezi na matico,
ki je po Pahorjevem mnenju ves povojni ?as premalo storila za rojake na tujem, pa ji je s
svojim delom in odlo?nim glasom sporo?al, da se zamejci ?e niso odlo?ili za izumiranje. Kot
so to storili tudi Tigrovci, ki so se goloroki uprli fa?isti?nemu uni?evalnemu stroju in dali
svetu lekcijo ponosa in ?asti, na katero so mnogi na tej in oni strani meje hitro pozabili,
namesto da bi njihov zgled vnesli ne samo z doma?e zgodovinske in ?olske u?benike, ampak
tudi v tuje. Kljub desetletja trajajo?im italijanskim nacionalisti?nim pritiskom pa je Pahor
zgodaj prero?ko napovedal, da bo zgodovinski razvoj nazadnje le pripeljal Evropo tudi v
Trst. In verjetno jo bomo pomagali pripeljati tudi mi, ?e ne prej pa takrat, ko bo Slovenija
postala ugleden ?lan evropske dru?ine.
Koper, 12. 10. 2021 Milan Gregori?