Kratek življenjepis

V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu zasledimo, da se je javni delavec in publicist Milan Gregorič rodil v Dekanih, 8. septembra 1934, očetu Pavlu in materi Evi, roj. Bertok. Po nedokončani italijanski osnovni šoli, ki je bila zaradi razpada fašistične Italije ukinjena, je po vojni maturiral na klasični gimnaziji v Trstu ter nato diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Glavnino svoje delovne dobe je prebil na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu kot npr.: kot finančni direktor v gradbenem podjetju SGP Stavbenik Koper in v lesni industriji Hoja Ljubljana, kot komercialni direktor v Perutninskem kombinatu Pivka, kot računovodja v Luki Koper ter kot član poslovodnega odbora oz. organizator poslovanja v Zdravstvenem centru Koper, kjer se je leta 1991 tudi upokojil.

Javno in civilnodružbeno delovanje

Iz predloga za podelitev priznanja MO Koper »15. maj« Milanu Gregoriču (osebni arhiv z dne 27. 3. 2003), ki pa ni bil sprejet, lahko preberemo, da se je Gregorič ob študiju in poklicnem delu na svoji prehojeni življenjski poti nesebično razdajal na področju civilne družbe, predvsem tam, kjer se je delalo zastonj, kot npr.:

V dijaških letih je deloval v okviru NK Jadran Dekani ter pri povezovanju srednješolcev z obeh strani meje (organizacija srečanja med gojenci dijaških domov Trsta in Kopra).
- V študentskih letih je bil en mandat predsednik slovenskega odbora AIESEC (Mednarodne zveze študentov ekonomistov) in en mandat sekretar Mednarodnega odbora pri Univerzitetnem odboru zveze študentov v Ljubljani. V tem svojstvu se je nekajkrat udeležil mednarodnih študentskih srečanj ter študentskih borz za izmenjavo praktikantskih mest doma in v tujini.

V domačem kraju je ustanovil šahovsko sekcijo in sodeloval pri ustanovitvi tamburaškega zbora, ki pa sta zaradi eksodusa sredi petdesetih let propadla. Leta 1959 je obnovil Nogometni klub Jadran Dekani, ki je pred tem zaradi eksodusa tudi razpadel. Prvi mandat je bil njegov predsednik in tudi trener pionirske ekipe. V začetku 90. let je bil izvoljen v občinski svet Koper. Po skoraj desetletni odsotnosti zaradi zaposlitve drugje (Ljubljana, Trbovlje, Pivka) se je v drugi polovici 70. let spet vrnil v domači kraj ter je bil pobudnik in koordinator velikega projekta lokalnega samoprispevka v Dekanih (1978), iz čigar sredstev so se financirala obsežna komunalna in druga dela (sanacija hudournika Potok, ureditev parkirnih površin, asfaltiranje lokalnih cest, napeljava vodovoda v bližnje zaselke, priprava in izdaja zgodovinske brošure o Dekanih idr.). Svojemu rojstnemu kraju je ostal zvest tudi po preselitvi v Koper, saj mu je v težkih trenutkih vedno stal ob strani kot npr. ob grožnji, ki je visela nad njim ob izgradnji avtoceste.
V gornjem obdobju se je vključil tudi v povojno izgradnjo Jugoslavije ter prebil dvakrat po dva meseca (1959, 1960) v zveznih delovnih brigadah na izgradnji avtoceste Beograd-Skopje. V zadnjem primeru je moral po odstavitvi komandanta prevzeti vodstvo brigade sam.
V začetku 80. let se je preselil v Koper ter je s svojo dejavnostjo začel posegati v širše okolje. Z nastopom politične pomladi ga najdemo med soustanovitelji Skupine 88. Takoj zatem izpelje projekt ustanovitve Kulturnega kluba Istra Koper (KKI). V njem je bil tri mandate predsednik, nato več mandatov odbornik. Obe organizaciji sta vidno zaznamovali koprsko civilnodružbeno sceno z odmevnimi kulturnimi večeri, javnimi tribunami in okroglimi mizami. Tako v politični pomladi kot tudi v začetku 90. let je Gregorič razvijal intenzivno sodelovanje s predstavniki italijanske manjšine, zlasti prek navedenih dveh organizacij. V okviru KKI in zamejskih organizacij pa je bil tudi med pobudniki in soorganizatorji simpozijev o nekaterih pomembnih osebnostih istrskega prostora (dr. Josip Agneletto, Alojz Kocjančič), čemur je sledila izdaja zbornikov.
Z velikimi političnimi spremembami v Sloveniji v začetku 90. let ga najdemo med ustanovitelji pomladnih strank (Demosa) na Koprskem ter med soorganizatorji številnih političnih tribun. S svojim civilnodružbenim in sprotnim publicističnim delovanjem je prispeval pomemben delež pri demokratizaciji družbe.
Sredi 90. let je kot predsednik KKI odločno podprl, organizacijsko in finančno, ustanovitev Društva za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr Primorske, v katerega se je tudi sam vključil. Društvo se je v kratkem času razmahnilo širom Primorske, vključno z zamejstvom in celo med Primorci, živečimi v Ljubljani in drugje po Sloveniji. V prvem desetletju obstoja je društvo izdalo ducat knjig o delovanju Tigra, ustvarilo svoje glasilo Primorski Rodoljub, postavilo nekaj deset spominskih obeležij »pozabljenim« Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom ter dalo pobudo in izpeljalo prve priprave za izgradnjo veličastnega spomenika-muzeja na Velikem Cerju, ki bo trajno žarčil daleč naokoli spomin na primorsko domoljubje. S svojim prizadevanjem za popravo krivic, storjenim Tigrovcem in drugim primorskim domoljubom v preteklosti, z zahtevo po rehabilitaciji organizacije Tigr in sprejetju zakona, ki bi status Tigrovcev izenačil s statusom borcev, je društvo pomembno prispevalo k ohranjanju zgodovinskega spomina in negovanja državotvornega in narodnoobrambnega čuta Primorske.
Leta 1997 je bil med pobudniki in ustanovitelji Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro (MG), ustanovljenega v obdobju italijanskih pritiskov na slovensko zahodno mejo, s poudarkom na Istri, ter je bil tudi njegov koodinator. Zelo odmevne so bila javne akcije gibanja kot npr.: priprava ovadbe proti italijanskim vojnim zločincem (odvetnik Dušan Puh), odločni odklonilni posegi v zvezi z načrtovanim, a propadlim istrskim svetovnim kongresom v Izoli ter istrsko avtonomijo in čezmejno regijo. Protesti ob vsiljevanju italijanskega državljanstva prebivalcem nekdanje Julijske Krajine in ob prodaji koprske banke Italijanom, obramba manjšinskih pravic idr. V svojstvu koordinatorja je bil Gregorič avtor ali soavtor več deset javnih peticij, izjav, spomenic. Ob nekaterih akcijah je soorganiziral ali prevzel koordinacijo nastopa civilne družbe tudi v širšem primorskem in slovenskem prostoru (v vseh večjih krajih Primorske, na Dolenjskem, v Ministrstvu za zunanje zadeve, v Zvezi pisateljev Slovenije, v stekleni dvorani Hotela Lev v režiji Nove revije idr.).
Dolga desetletja je razpredal najtesnejše stike tudi z našimi rojaki v Italiji. Imel je na desetine nastopov na mnogih krajih, kjer se prek meje zbira slovenstvo (v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, na Dragi, v Gorici, v prosvetnih društvih po vaseh, v Jeremitišču na Goriškem ipd.). Hkrati je več desetletij organiziral večje število izletov zamejskih rojakov po Istri, Primorski in osrednji Sloveniji ter povratne ekskurzije članov KKI v zamejstvu.

Publicistična dejavnost

Iz navedenega predloga za podelitev nagrade MO Koper »15. maj« tudi izhaja, da je zelo obsežen in po teži morda še najbolj pomemben del Gregoričevega življenjskega opusa njegova publicistična dejavnost, kot sledi iz nadaljevanja.

Začela se je z občasnim objavljanjem v študentskih in kasneje v tovarniških glasilih in nadaljevala z vse pogostejšimi objavami v dnevnem in periodičnem tisku v 70. in 80. letih, da bi se končala z njegovimi rednimi posegi v javno življenje ob slehernem pomembnem vprašanju našega časa in prostora. Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubljani je na svojo pobudo in brez vednosti avtorja vključila na internet obsežno bibliografijo njegovih tekstov. V Pokrajinskem arhivu v Kopru pa so mu odprli osebno mapo ter je v njej posnetih na mikrofilmih kakih deset fasciklov njegovih tekstov.
Obravnavane teme se spreminjajo v odvisnosti od potrebe časa, saj se avtor redno pozorno odziva na dogajanje okrog sebe. V zadnjem obdobju prejšnjega sistema so prevladovali kritični sestavki v zvezi s kršenjem človekovih pravic in svoboščin in v zvezi z represivnostjo sistema. Zaradi njih je tudi imel resne probleme s sodišči, od okrožnih do vrhovnih, kar ga pa ni ustavilo v njegovem kritičnem odnosu do družbe. Sledili so teksti o kulturni prebuji Slovenske Istre in objava več deset portretov pomembnih živečih Istranov in Primorcev. V 90. letih je s svojo publicistično dejavnostjo utemeljeval potrebo po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije in odpravi ostankov nedemokratične preteklosti.
Posebno pozornost je ves čas posvečal tudi manjšinski problematiki na obeh straneh meje ter vedno in dosledno branil pravice obeh manjšin.
Najobsežnejši pa je tisti del njegovega publicističnega opusa, ki obravnava slovensko-italijanske meddržavne odnose in poskuse Italije po destabilizaciji slovenske zahodne meje ob razpadu Jugoslavije. S poudarkom na destabilizacijskih projektih, lansiranih v Istri (istrska avtonomija, istrska čezmejna regija, ukinitev državnih mej v Istri, vsiljevanje italijanskega državljanstva, razglašanje »istrijanstva« kot posebne narodnostne pripadnosti idr.). V kritičnem obdobju prve polovice 90. let so ti sestavki zbudili širšo pozornost tudi v tujini. Ameriška ambasada je npr. zaprosila uredništvo časopisa Slovenec, da ji dostavi vso dolgo serijo Gregoričevih tovrstnih tekstov ter je potem iskala tudi osebni stik z njim. Britanska ambasada ga je prosila, če bi lahko bil na razpolago s svojimi informacijami raziskovalki iz Foreign Offica, ki je proučevala takratno dogajanje ob slovensko-italijanski meji, s poudarkom na medetničnih odnosih. Na svojem domu je gostil par tednov raziskovalca jezikovnih, narodnostnih in političnih razmer v Istri z univerze v Heidelbergu in mu bil na razpolago s svojimi informacijami. Prav tako je bil na razpolago tudi raziskovalki z nekega inštituta v Švici.
Gregoriča odlikuje pri pisanju čut za resnico in pravičnost. Njegova drža je pokončna in avtonomna. Njegovi teksti so praviloma argumentirani, dokumentirani in človeško dostojanstveni. Zmore dovolj poguma, da se loteva tudi tabujev in si ne pomišlja iti proti toku. Zaradi česar se je v prejšnjem sistemu tudi znašel pred sodišči.

Knjižna dela

Večje število spisov z obmejno, meddržavno in istrsko problematiko je Gregorič zbral, uredil in povezal v pregledno celoto v sledečih knjižnih delih:

Politični ciklon nad Istro ali spodleteli poskus njene destabilizacije (1997),
Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede (2002),
Sence nad oazo sožitja ali italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije (2007).

Nastanek in razvoj Luke Koper, vključno z desetletnimi napori za izgradnjo drugega tira Divača-Koper ter dogajanja v severnojadranskih pristaniščih je obdelal v knjigi

Koper-Trst, večna tekmeca (2007).

Vmes so izšle knjige:

Ljudje mojega časa (2005,) s prek šestdeset portreti avtorjevih ustvarjalnih sodobnikov,
Razpotja, izbire, spopadi (2006) kot prvo avtobiografsko delo z nekaj pomembnimi avtorjevimi življenjskimi razpotji in odločitvami, in zbornik
Karlo Kocjančič, življenje in delo (2008), katerega pobudnik, urednik in pisec nosilnega teksta je bil Gregorič, in v katerem je bila predstavljena velika zgodba o rehabilitaciji Tigra, ene prvih protifašističnih organizacij v Evropi.

Sledili sta knjigi:

Moj dom (2020), ki vsebuje avtorjeve javne odzive na notranjepolitična dogajanja v slovenski politični pomladi in tranziciji, in
Vstani Slovenija (2012), ki prinaša kritično analizo vzrokov, ki so po dveh desetletjih samostojne države pripeljali Slovenijo v globoko gospodarsko, politično in moralno krizo.

V novem, širše zaokroženem avtobiografskem delu

Stati v areni (2015) je avtor predstavil pomembnejše epizode svoje življenjske poti ter svoje odzive na dražljaje okolice, od otroštva prek zrelih let pa vse do jeseni življenja.

Sledile so štiri knjige in sicer:

Vstani, Evropa in obstani! (2018), v kateri je avtor s tehtnimi argumenti odločno ovrgel lahkotne in prenagljene napovedi površnih komentatorjev o skorajšnjem koncu Evropske unije,
Pohod resnice in poraz zmagovalcev (2018), to je knjiga na temo naše polpretekle zgodovine, ki je globoko razklala slovenski narod in ga še vedno razdvaja,
Slovenija, islam, džihad (2018), ki ponuja bralcem zanimiv mozaik o enem najbolj žgočih problemov našega časa in
Slovenija v iskanju svojega pravega obraza

Nekaj zaključnih misli

Prav tako v že citiranem predlogu za podelitev občinske nagrade »15. maj« lahko preberemo tudi sledečo kratko oceno Gregoričeve osebnosti in njegovega dela.

Njegovo javno delovanje je obsežno, vsestransko in markantno ter ga postavlja med vidnejše osebnosti ne samo koprske, ampak tudi širše primorske družbene scene. Ob tem se nam zdi pomembno posebej podčrtati, da kljub njegovemu obsežnemu opusu ter številnim ponudbam in možnostim je Gregorič ostal dosledno v sferi civilne družbe. Niti se nikoli ni prerival v ospredje v lovu za takšne ali drugačne kariere ali osebne interese. Ostaja zvest svoji dostojanstveni človeški drži, ki jo, med ostalim, odlikuje tudi skromnost. Kot človek je odprt in strpen ter zna sprejemati različnost in z njo sobivati v tvornem sožitju. S tem si je izboril položaj neformalnega vodje širšega kroga ljudi, in skupin, različnih političnih in ideoloških opcij, ki se povezujejo in angažirajo na pomembnih temah našega časa in prostora.

Prejeta priznanja in nagrade

Leta 2012 je Gregorič prejel Peterlinovo nagrado, ki jo podeljuje Slovenska prosveta iz Trsta, in sicer »za dolgotrajno delo na področju ozaveščanja slovenska javnosti o problemih zahodne meje…, za vzdrževanje stikov in povezovanje Slovencev na obeh straneh meje ter za premočrtno držo v času slovenske tranzicije in še prej«.

Leta 2014 je prejel Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov Slovenije.

Žirija Kocjančičeve nagrade ga je dvakrat izbrala za nagrajenca (2005, 2012), a je leva lokalna politika obakrat preprečila podelitev nagrade.

Nekaj povzetkov iz utemeljitve za podelitev častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo Milanu Gregoriču, napisanih s strani predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Slovenije Tina Mamića (osebni arhiv,7. 2. 2015):

»Primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike. V svojem zadnjem intervjuju je dejal, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje…Neuklonljivost in pokončnost, kljub vsem pritiskom, Gregoriča spremlja že od otroštva. Milan Gregorič je predstavljal zametke politične opozicije v državi, saj je že konec 70-tih let prejšnjega stoletja pomagal kulturno prebujati Slovensko Istro in že v svinčenih časih postal redni obiskovalec foruma Draga na Opčinah…Njegovi zapisi so imeli velik odmev. Gregoričeve pronicljive geopolitične analize so zbudile pozornost ne le politikov, ampak tudi zahodnih tajnih služb. Pisanje o italijanskih poskusih destabilizacije Istre v novoustanovljenih demokracijah Slovenije in Hrvaške lahko postavimo kot zgled slovenske raziskovalnega novinarstva…Gregorič, svetovljan in izrazit podpornik vseh manjšin, je bil dvakrat izbran tudi za najpomembnejšo nagrado Slovenske Istre, to je Kocjančičevo nagrado, kar pa so potem lokalni politiki blokirali v občinskih svetih. Ob zadnji blokadi je ZNP javno protestiralo z besedami, da je Gregorič lokalnim oblastem očitno napoti zaradi sodelovanja v slovenski pomladi in dvajsetletnega opozarjanja na stranpoti slovenske tranzicije. Nekaterim politikom italijanske manjšine pa ni po volji, ker je razkrival italijanske diplomatske in politične pritiske, da bi destabilizirali Istro v osamosvojenih Sloveniji in Hrvaški…Gregorič v svojih knjigah opisuje slovenski prehod čez Rdeče morje. Pri tem se ne izogiba imenom in nezaželenim temam. Veliko je pisal o medijskih monopolih in vzrokih za medijsko situacijo v državi. Poleg osrednjih medijev je natančno opisal vse o koprskem dnevniku Primorske novice in spodkopavanju njegove pluralnosti. Gregoričevo publicistično delo v Slovenski Istri je še toliko pomembnejše, ker gre za posebno družbeno okolje, ki je v marsičem drugačno od drugih delov Slovenije. V takem okolju je še toliko težje vztrajati. Gregorič ne kuha zamer in vztraja v kulturnem dialogu z vsakim, ne glede na prepričanje in pripadnost sogovornika. Zato ga cenijo tudi mnogi, ki so mu v političnem razmišljanju povsem nasprotni. Gregorič se vse svoje življenje resnicoljubno trudi za poštenost in socialno pravičnost. Njegovo publiciranje izraža vero v demokratične vrednote in širi politična in svetovnonazorska obzorja slovenske družbe. Za njegov prispevek k pluralizaciji medijskega prostora mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje častno Meškovo priznanje za življenjsko delo.«

Nagovor Tina Mamića, predsednika Združenja novinarjev in publicistov Slovenije (ZNP), ob podelitvi Častnega priznanja Boruta Meška Milanu Gregoriču v Kopru, v Središču Rutunda 7. 2. 2015 (osebni arhiv):

»Spoštovane dame, spoštovani gospodje, spoštovani Milan Gregorič!

V resnično veliko veselje mi je, da bomo naš kulturni praznik proslavili tukaj in skupaj. Dve Rutundi, Libris, krščanski izobraženci, Kulturni klub Istra Koper in Združenje novinarjev in publicistov Slovenije. Le redkokrat se namreč zgodi, da bi toliko društev in organizacij kaj naredilo v en glas. Kot kristjani ali kot Primorci, kot Istrani ali ljubitelji kulture, kot novinarji, kot Slovenci ali Evropejci. Na kateremkoli nivoju: če sklenemo roke, smo močnejši…Upamo, da bo sodelovanja v prihodnosti še več. Zato iskrena hvala vsem soorganizatorjem našega skupnega kulturnega praznika.

Drevišnji kulturni praznik je tudi praznik svobodne besede. Odločne, glasne in resnične. Pa čeprav jih zato dobiš po glavi. Za tako besedo ZNP vsako leto podeljuje Častno priznanje Boruta Meška. Glavno priznanje, za življenjsko delo, je za leto 2014 pripadlo Miki Mustru in Milanu Gregoriču. Mustru zaradi karikatur, s katerimi je razkrival stranpoti slovenske politike. Gregoriču zaradi odprtih pisem, člankov in knjig, s katerimi je razkrival stranpoti primorske, pa tudi slovenske mednarodne politike…ZNP Meškovo priznanje podeljuje na obletnico, ko je pronicljivi in neuklonljivi novinar in urednik Borut Meško na isti dan, ko je zvedel, da ima raka, dobil odpoved z delovnega mesta, ker je to hotela takratna leva (prip. avt.) vlada. Po več letih pritiskov in mobinga zaradi jasne besede, ki je bila kritična do tajkunov in politične mafije, je ostal na cesti. Brez službe in brez zdravstvenega zavarovanja. V nekaj mesecih je umrl. Meškova priznanja so bila podeljena pred nekaj meseci v Ljubljani. Milan Gregorič zaradi zdravstvenih težav na podelitev ni mogel. Zato smo se odločili, da mu nagrado podelimo kasneje.. Gregorič je prvi Primorec, ki je dobil Meškovo priznanje za življenjsko delo, zato se spodobi, da je podelitev na Primorskem, mar ne? Po drugi strani pa ZNP s to podelitvijo na svoj način protestira zaradi Kocjančičeve nagrade, ki bi jo Gregorič že nekajkrat moral dobiti, a so to preprečili lokalni politični mešetarji.

V izjemno čast mi je, da lahko Milanu Gregoriču, ki ga že leta in leta spremljam, berem in neizmerno cenim, v imenu ZNP in v tako dobri in široki družbi podelim Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo«.